Odgovori na pogosta vprašanja – ZZPri

 Zaupnik sam sebi ne more dati prijave, le-ta se lahko obrne na drugega zaupnika (če ima zavezanec imenovanih več zaupnikov) lahko pa uporabi zunanjo pot za prijavo.

ZZPri v šestem odstavku 9. člena zgolj določa, da morajo zavezanci za vzpostavitev notranje poti za prijavo izmed zaposlenih imenovati zaupnika, pri čemer je zaupnik (12. točka 4. člena ZZPri) ena ali več zaupanja vrednih oseb ali notranja organizacijska enota za prejem in obravnavo notranjih prijav. Edini pogoj glede imenovanja zaupnika je torej ta, da gre za zaupanja vredno osebo, ki je zaposlena v tem subjektu, pri čemer ni pomembno, na katerem delovnem mestu je zaposlena, koliko delovnega staža ima, koliko zaupnikov bo delodajalec imenoval, ipd. S tem v zvezi priporočamo, da je zaupnik oseba, ki uživa ugled tako med zaposlenimi kot tudi vodstva in da pozna delo posameznih organizacijskih enot samega zavezanca. Priporočamo tudi, da se v subjektih, ki so po ZZPri zavezanci, imenuje dva takšna zaupnika (da je v primeru (daljše) odsotnosti v subjektu vedno na razpolago vsaj eden zaupnik).

Ne, zaupnik je lahko v skladu s 4. členom ZZPri ena ali več zaupanja vrednih oseb, ki so zaposlene pri zaupniku, medtem ko si lahko zavezanci iz zasebnega sektorja z manj kot 250 zaposlenimi delijo sredstva za prejemanje prijav in preiskave prijavljenih kršitev. Zunanji ponudnik storitve prejemanja prijav je torej lahko zgolj in samo subjekt za prejemanje prijav, med tem ko zaupnik obravnava prijave, nudi informacije o zaščiti, o postopkih za zunanjo prijavo ipd. Treba je še opozoriti, da je treba v primeru, ko se zavezanec odloči za zunanjega ponudnika prejemanja prijav, z notranjim aktom urediti obveznosti, pravice, dolžnosti in odgovornosti zunanjega ponudnika.

Vse posebnosti dela zaupnika (dežurstvo, čas uradnih ur ipd.) se uredi v internem aktu, ki ga sprejme vsak zavezanec.

Namen ZZPri je, da se prijavitelje spodbudi, da prijavo vložijo čimprej po storjeni kršitvi, ko je v zvezi s kršitvijo še mogoče kaj narediti in odpraviti ali zmanjšati škodo. S tem v zvezi je zakonodajalec tudi predpisal »zastaralni rok«, in sicer, da prijavitelj ni upravičen do zaščite po tem zakonu, če je prijavo podal dve leti ali več po prenehanju kršitve.

7. člen ZZPri določa, da se prijavo evidentira v evidenci prijav tako, da se upošteva prepoved razkritja identitete in zaupnosti. Zaupnik mora tako z namenom zaščite identitete prijaviteljev evidenco (lahko seveda tudi v excelu) voditi sam.

ZZPri se uporablja za prijavo kršitev predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

Da, ZZPri v svojem 20. členu določa zaščitne ukrepe, ki so zlasti:

1. prepoved razkritja identitete prijavitelja in zaupnost (6. člen ZZPri),
2. izključitev odgovornosti prijavitelja (21. člen ZZPri),
3. sodno varstvo in začasne odredbe v primeru povračilnih ukrepov (22. člen ZZPri),
4. brezplačna pravna pomoč (23. člen ZZPri),
5. nadomestilo za primer brezposelnosti (24. člen ZZPri),
6. psihološka podpora (25. člen ZZPri).

Poleg slednjih ZZPri omogoča pomoč prijaviteljem tudi na naslednje načine:

• Komisija za preprečevanje korupcije (Komisija) na zahtevo prijavitelja in za namen uveljavljanja zaščitnih ukrepov izda prijavitelju potrdilo o upravičenosti do zaščite po ZZPri. Za namen izdaje potrdila Komisija lahko pridobiva potrebne podatke od zaupnika, uradne osebe za zunanjo prijavo ali subjekta javnega ali zasebnega sektorja, ki je obravnaval prijavo (drugi odstavek 20. člena ZZPri).
• Zaupnik, uradna oseba za zunanjo prijavo ali Komisija v nadaljnjih postopkih na podlagi prijave svetuje prijavitelju glede zaščitnih ukrepov in mu pomaga v okviru svojih pristojnosti (tretji odstavek 20. člena ZZPri).
• Tudi nevladne organizacije, ki so pridobile status nevladne organizacije v javnem interesu na področju integritete v državi in civilni družbi, zagotavljajo svetovanje, pravno pomoč, zastopanje v postopkih zaradi povračilnih ukrepov ali psihološko podporo prijaviteljem (četrtek odstavek 20. člena ZZPri).

Uvodoma poudarjamo, da je za razkritje identitete odgovorna tista oseba, ki se je seznanila z identiteto in jo razkrila.

ZZPri določa prepoved razkritja identitete in zaupnost v 6. členu, pri čemer velja sledeče:

• Nihče ne sme razkriti identitete prijavitelja brez njegovega izrecnega soglasja nikomur, razen zaupniku in organu za zunanjo prijavo. To velja tudi za vse druge informacije, iz katerih je mogoče neposredno ali posredno sklepati o identiteti prijavitelja.
• Nihče ne sme razkriti identitete prijavitelja, če bi razkritje ogrozilo življenje ali resno ogrozilo javni interes, varnost ali obrambo države.
• Delodajalec ne sme ugotavljati identitete prijavitelja.

Če bi prišlo do poskusa ugotavljanja oziroma razkritja identitete pa je takšna oseba odgovorna, in sicer:

• Z globo od 2.000 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa z globo od 3.000 do 6.000 eurov, če v nasprotju s petim odstavkom 6. člena tega zakona v zvezi s četrtim odstavkom 5. člena tega zakona ugotavlja identiteto prijavitelja, posrednika ali povezane osebe;
• Z globo od 300 do 2.500 eurov se kaznuje posameznik, če v nasprotju s prvim, drugim ali četrtim odstavkom 6. člena tega zakona razkrije podatke o prijavitelju, povezanih osebah ali posredniku.

S tem v zvezi to pomeni, da je lahko zaupnik odgovoren za prekršek, če razkrije podatke o prijavitelju, povezanih osebah ali posredniku.

ZZPri v šestem odstavku 9. člena določa, da morajo zavezanci za vzpostavitev notranje poti za prijavo izmed zaposlenih imenovati zaupnika, pri čemer je zaupnik (12. točka 4. člena ZZPri) ena ali več zaupanja vrednih oseb ali notranja organizacijska enota za prejem in obravnavo notranjih prijav. Edini pogoj glede imenovanja zaupnika je torej ta, da se imenuje vsaj eno zaupanja vredno osebo, ki je zaposlena v tem subjektu. Glede na to, da ZZPri omogoča imenovanje tudi več oseb (ali enoto) za zaupnika, priporočamo, da se v subjektih, ki so po ZZPri zavezanci, imenuje vsaj dva zaupnika (da je v primeru (daljše) odsotnosti v subjektu vedno na razpolago vsaj en zaupnik). Predvsem je priporočljivo imenovanje dveh zaupnikov, ker ZZPri za preizkus prijave določa relativno kratek rok sedmih dni (tretji odstavek 11. člena ZZPri).

Zaupnik obravnava prijavo skrbno, zaupno in samostojno in pri tem ni vezan na navodila v posamezni zadevi. Če zaupnik pri svojem delu zazna nepravilnosti s strani ravnatelja, lahko tudi sam postane prijavitelj po določbi prvega odstavka 5. člena ZZPri in poda prijavo organu za zunanjo prijavo, ki so taksativno našteti v 14. členu ZZPri.

Zaupnik ukrene, kar je treba za prenehanje kršitve. Če za prenehanje kršitve ali odpravo posledic kršitve ni pristojen, s prijavo in predlogi ukrepov seznani osebe ali notranje organizacijske enote, ki so odgovorne za odpravo kršitve. Zaupnik konča obravnavo prijave v treh mesecih od njenega prejema s poročilom, v katerem navede, ali in iz katerih razlogov je prijava neutemeljena. Če je prijava utemeljena, v poročilu navede zlasti predlagane in izvedene ukrepe za prenehanje kršitve, odpravo posledic kršitve ali preprečevanje prihodnje kršitve, svoje ugotovitve o uspešnosti izvedbe predlaganih ukrepov ter morebitne predlagane in izvedene ukrepe za zaščito prijavitelja.

Namen ZZPri je, da se prijavitelje spodbudi, da prijavo vložijo čimprej po storjeni kršitvi, ko je v zvezi s kršitvijo še mogoče kaj narediti in odpraviti ali zmanjšati škodo. S tem v zvezi je zakonodajalec tudi predpisal »zastaralni rok«, in sicer, da prijavitelj ni upravičen do zaščite po tem zakonu, če je prijavo podal dve leti ali več po prenehanju kršitve.

Opozarjamo pa na šesti odstavek 11. člena ZZPri, ki določa, da če zaupnik ugotovi, da pogoji za obravnavo prijave niso izpolnjeni, pa lahko kljub temu na lastno pobudo ukrene, kar meni, da je treba za odpravo kršitve, če tako presodi zaradi teže posledic kršitve. Pri tem varuje identiteto prijavitelja v skladu s 6. členom ZZPri.

ZZPri prepoveduje vsakršne povračilne ukrepe zoper prijavitelja. Najpogostejši povračilni ukrepi (19. člen ZZPri) pa so:

• odpoved delovnega razmerja;
• suspenz pogodbe o zaposlitvi;
• premestitev na nižje delovno mesto, onemogočanje ali zadržanje napredovanja;
• prenos delovnih nalog, sprememba kraja delovnega mesta, sprememba delovnega časa, zmanjšanje delovne obveznosti, neizplačilo ali znižanje plače in drugih dodatkov, neizplačilo nagrad in odpravnin;
• onemogočanje ali zadržanje izobraževanja in strokovnega usposabljanja;
• nizka ocena delovne uspešnosti, nizka letna ocena ali negativna zaposlitvena referenca;
• uvedba disciplinskega postopka, izrekanje disciplinskih ukrepov ali kazni;
• šikaniranje, prisila, ustrahovanje, nadlegovanje ali izključitev in pomanjkljiva zaščita dostojanstva pred takim ravnanjem drugih oseb;
• diskriminacija, slabša ali nepravična obravnava;
• opustitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ob izpolnjenih pogojih, ki jih zakon določa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas;
• odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas pred potekom časa oziroma pred prenehanjem razloga za sklenitev te pogodbe; druga samovoljna ravnanja delodajalca, vključno z ravnanji, ki povzročajo škodo, tudi za ugled osebe, zlasti na družbenih omrežjih, finančno izgubo, vključno z izgubo posla in izgubo dohodka;
• predčasna prekinitev ali odpoved pogodbe za nabavo blaga ali storitev ali druga prekinitev poslovnega sodelovanja; razveljavitev, začasni ali trajni odvzem licence ali dovoljenja;
• samovoljno odrejanje opravljanja zdravstvenih pregledov ali pregledov zaradi ugotavljanja delovne sposobnosti;
• uvrstitev na črno listo na podlagi neformalnega ali formalnega dogovora v sektorju ali industriji, ki ima za posledico nezmožnost nove zaposlitve prijavitelja v industriji ali sektorju;
• sprožanje zlonamernih postopkov proti prijavitelju;
• grožnja s povračilnim ukrepom;
• poskus povračilnega ukrepa.

V tem primeru opozarjamo, da gre v skladu z ureditvijo v RS za dva različna postopka / instituta: sistem zaščite prijaviteljev po ZZPri ter sistem prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1; ZDR-1).

Zaupnik ob koncu obravnave prijave, najpozneje pa v treh mesecih od prejema prijave prijavitelja, obvesti o utemeljenosti prijave, predlaganih in izvedenih ukrepih, izidu postopka, oziroma o stanju postopka z notranjo prijavo, če postopki za odpravo kršitev po treh mesecih še niso končani.

Če preiskava traja dlje, se prijavitelja prav tako v treh mesecih obvesti o fazi, v kateri je postopek, in se ga nato obvesti ob zaključku. Za pripravo končnega poročila vodstvu oziroma predstojniku zakon ne predpisuje roka, priporočamo pa da se z izidom postopka obvesti vodstvo čimprej oziroma v ustreznem času glede na naravo kršitve.

V skladu z ZZPri zaupnik:

1. ob upoštevanju zaščite identitete prijavitelja z ugotovitvami iz poročila seznani vodstvo zavezanca (vodstvo torej prejme anonimizirane ugotovitve postopka),
2. ob koncu obravnave prijave, najpozneje pa v treh mesecih od prejema prijave, prijavitelja obvesti o utemeljenosti prijave, predlaganih in izvedenih ukrepih, izidu postopka oziroma o stanju postopka z notranjo prijavo, če postopki za odpravo kršitev po treh mesecih še niso končani.

Zaupnik je pri reševanju prijav samostojen, pri tem pa se lahko ob upoštevanju in spoštovanju varovanja identitete prijavitelja obrne za pomoč na katero koli osebo, za katero oceni, da mu lahko pomaga. Zaupnik ukrene, kar je treba za prenehanje kršitve. Če za prenehanje kršitve ali odpravo posledic kršitve ni pristojen, s prijavo in predlogi ukrepov seznani osebe ali notranje organizacijske enote, ki so odgovorne za odpravo kršitve. Če gre za vsebinska vprašanja mu tako lahko pomagajo zaposleni iz drugih notranje-organizacijskih enot, sicer pa se lahko obrne tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije, ki nudi pomoč in svetovanje na celostnem področju zaščite prijaviteljev.

Da, na podlagi 145. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 96/22 – odl. US in 2/23 – odl. US; ZKP) so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje.