Komisija za preprečevanje korupcije
Integriteta, odgovornost, transparentnost
Gostujoče pero: Neža Grasselli, predsednica TIS: Zakon o zaščiti prijaviteljev kot priložnost
Gostujoče pero: Neža Grasselli, predsednica Transparency International Slovenia
Prispevek je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. To je drugo gostujoče pero, prvega, ki ga je zapisal Varuh človekovih pravic Peter Svetina, smo objavili decembra 2022. Na VESTniK se lahko prijavite na tej spletni povezavi.
Februarja letos je bil sprejet Zakon o zaščiti prijaviteljev, s katerim se v slovenski pravni red prenaša evropska direktiva o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije. Društvo Transparency International Slovenia (TI Slovenia) je dejavno na področju zaščite prijaviteljev oziroma žvižgačev že vrsto let. Med drugim nudimo svetovanje prijaviteljem preko Centra Spregovori. V zadnjih letih pa je bila ena od naših prednostnih nalog zavzemanje za pripravo čim bolj kakovostnega zakona za zaščito prijaviteljev. Tako smo aktivno sodelovali pri pripravi novega zakona, v okvirjih, ki so predvideni za civilno družbo – z dajanjem pripomb na osnutke predloga zakona. Nudimo tudi podporo organizacijam in podjetjem pri vzpostavljanju internih mehanizmov prijav. Glede na naše delo sem se z veseljem odzvala povabilu Komisije, da napišem ta prispevek na temo novega zakona in “žvižgaštva”. Veseli me, da imamo predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, dr. Roberta Šumija, ki daje civilni družbi priložnost, da se sliši njen glas.
Verjetno se vsi strinjamo, da je stanje na področju integritete in preprečevanja korupcije zaskrbljujoče. Slovenija je na Indeksu zaznave korupcije (Corruption perception index), ki ga pripravlja največja nevladna organizacija s področja integritete in preprečevanja korupcije Transparency International, katere del je tudi TI Slovenia, letos dosegla zgolj 56 točk, kar je najslabši rezultat do sedaj. Novo sprejeti zakon je lahko priložnost, da začnemo delati korake v drugo smer.
Zakon predpisuje vzpostavitev internih mehanizmov za prijave nepravilnosti za organizacije in podjetja s 50 ali več zaposlenimi. Če bomo v organizacijah in podjetjih uspeli vzpostaviti učinkovite interne mehanizme in spodbujati zaposlene, da bodo nepravilnosti, s katerimi se seznanijo na delovnem mestu, poročali, te nepravilnosti pa bomo nato preiskali, naslovili ter nezakonite ali slabe prakse odpravili, kršitelji pa bodo odgovarjali, lahko naredimo velik korak v pravo smer in s tem jasno pokažemo, da kot posamezniki in družba nimamo tolerance do nezakonitih poslovnih praks, vključno s korupcijo. Od tega bi imeli tudi vsi koristi.
Novi Zakon o zaščiti prijaviteljev (Uradni list RS, št. 16/23), ki je stopil v veljavo 22. februarja letos, prinaša pomembne ukrepe za zaščito oseb, ki prijavijo kršitve, določa dodatne obveznosti za zavezance v javnem in zasebnem sektorju ter pomembne novosti tudi za Komisijo, ki s sprejetjem ZZPri pridobiva na veljavi in pristojnostih na področju zaščite prijaviteljev. Na Komisiji smo pozdravili novi zakon, saj smo v preteklosti pogosto opozarjali, da način, na katerega je področje urejal Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, vsem prijaviteljem ni zagotavljal enake pomoči Komisije. Ves čas smo se tako zavzemali za oblikovanje sodobnih normativnih okvirjev, ki bodo prijavljene osebe odvračali od povračilnih ukrepov, prijaviteljem pa dali ustrezne informacije o možnih poteh prijave ter učinkovito strokovno in drugo potrebno pomoč. Temu poslanstvu bomo s sprejemom ZZPri lažje sledili, saj nam slednji na predmetnem področju daje večje pristojnosti. V skladu s tem je v okviru Komisije aprila letos začel delovati Center za zaščito prijaviteljev.
Raziskave kažejo, da je žvižgaštvo eden najučinkovitejših in najhitrejših, obenem pa tudi najcenejših načinov odkrivanja nezakonitih praks v podjetjih in organizacijah. Žvižgači (če so ustrezno zaščiteni, imajo na razpolago ustrezne interne mehanizme, njihove prijave pa se spodbuja) odkrijejo nepravilnosti in nanje opozorijo hitreje kot kdorkoli drug (inšpekcije, revizije idr.). Zato se lahko nezakonito prakso, npr. poneverbo, najhitreje odkrije in ustavi s pomočjo žvižgačev. Prijavljene nepravilnosti pogosto razkrijejo tudi sistemske pomanjkljivosti, ki jih lahko organizacija oziroma podjetje naslovi, še preden pride do nastanka dodatne škode. Dodatno se je s pravočasnim odkritjem nepravilnosti ter z njihovo hitro in učinkovito interno odpravo pogosto mogoče izogniti zunanjim prijavam, postopkom pristojnih organov nadzora in inšpekcijskim postopkom ter s temi postopki povezanim stroškom, vključno z morebitnimi globami in kaznimi.
Hitro odkrivanje nepravilnosti in njihovo odpravljanje prepreči tudi, da bi se slabe prakse razširile. Znano je, da slabi zgledi vlečejo. Če se nepravilnosti tolerira, se takšne in druge nezakonite prakse hitro razrastejo. To obenem pomeni, da pravila igre niso jasna. Zaposleni ne vedo, kaj pričakovati in kako ravnati. Nepravilnosti jih spravljajo v moralne dileme in precepe. Če pri nepravilnostih sodelujejo, jih je strah morebitnih posledic, če ne sodelujejo, jih je prav tako strah, kakšne posledice bo to imelo zanje (pritisk okolice). To vzpostavlja toksično delovno okolje, čemur se želijo podjetja in organizacije v času, ko od povsod slišimo, da je težko najti in pridobiti ter zadržati dober kader, zagotovo izogniti. Dober kader praviloma ne ostaja v toksičnem delovnem okolju, prav tako se mu ne pridruži, saj ima druge možnosti in priložnosti.
Obenem je zelo pomembno, da žvižgače zaščitimo in preprečimo, da bi bili deležni povračilnih ukrepov. Raziskave namreč kažejo, da jih je več kot polovica (tudi do dve tretjini) tega deležna. Zgolj v primeru, če bodo prijave prijaviteljev oziroma žvižgačev vzete resno in ustrezno obravnavane, obenem pa bodo žvižgači zaščiteni in ne bodo podvrženi povračilnim ukrepom, bodo zaposleni pripravljeni prijavljati nepravilnosti, podjetja in organizacije pa bodo lahko imele koristi, ki jih prinese žvižgaštvo. Zakon sicer prinaša obrnjeno dokazno breme glede dokazovanja povračilnih ukrepov. Izredno pomembno pa je tudi, da zaščita žvižgačev ni pogojena z načini poročanja in formalizmi.
O nezavidljivem položaju žvižgačev ter nuji primerne ureditve predmetnega področja smo v VESTniKu že pisali junija lansko leto.
Da se vzpostavitev učinkovitih internih mehanizmov in spodbujanje prijav nepravilnosti splača, ne preseneča. Značilnost nezakonitih praks je, da gre v večini primerov za monopolizacijo koristi, ki bi se skladno s predpisi morale deliti – med zaposlene, podjetje, organizacijo in /ali državo in s tem družbo. Posledica takšne monopolizacije koristi je manj denarja za plače, za razvoj, za javno zdravstvo, javno šolstvo, predšolsko varstvo, infrastrukturo idr.
Po drugi strani, če interni mehanizmi ne delujejo, se zaposleni poslužujejo zunanjih mehanizmov, kot so prijave nadzornim organom in inšpekcijam oziroma medijsko razkritje nepravilnosti. Takšno postopanje in poti predvideva tudi zakon. To pa lahko povzroči veliko škodo samemu ugledu organizacij in podjetij in tudi neposredno finančno škodo (zaradi kazni in glob).
Vsekakor upam, da bo nov zakon čimbolj zaživel v praksi. Skrajni čas je tudi, da začnemo vzpostavljati kulturo nagrajevanja dobrih praks ter sankcioniranja nepravilnosti in nezakonitih praks, vključno s koruptivnimi. Začeti moramo delati na spremembah. Zgolj spremembe lahko prinesejo napredek. Neaktivnost ima za posledico stagnacijo in bolj ali manj počasno drsenje navzdol v razvoju in stanju v primerjavi z drugimi. Tako nas na Indeksu zaznave korupcije počasi prehitevajo ali dohitevajo države, ki so bile včasih za nami.
V TI Slovenija bomo doprinesli svoje, da bo zakon zaživel v praksi. Še naprej bomo nudili podporo in pomoč žvižgačem ter organizacijam in podjetjem pri vzpostavljanju internih mehanizmov in še naprej bomo ozaveščali. Obenem bomo spremljali izvajanje zakona, opozarjali na pomanjkljivosti pri njegovem izvajanju, kot tudi v zakonskem besedilu, ter dajali priporočila za izboljšave. Nov zakon vsekakor pozdravljamo in ocenjujemo, da predstavlja dobro osnovo, ostaja pa prostor za izboljšave. Med drugim bo čas pokazal, ali zakon nudi prijaviteljem dovolj brezpogojno in neomejeno zaščito.
Vsak posameznik, ki zazna določeno nepravilnost, za katerega verjame, da ima znake korupcije, lahko Komisiji za preprečevanje korupcije ali drugemu pristojnemu organu poda prijavo. Komisija je dolžna z različnimi ukrepi ščititi identiteto prijavitelja, ki je podal prijavo v dobri veri. Med ukrepe spada tudi sankcioniranje vsakogar, ki poskuša ugotavljati identiteto prijavitelja, ki želi ostati anonimen. Poleg zaščite identitete prijavitelja nudi Komisija tudi pomoč v primeru ogroženosti prijavitelja s fizičnim ali psihičnim nasiljem v delovnem okolju, pri čemer uporabi nekatere vzvode delovnopravne narave.