Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 12. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK-UPB2; Ur.l. RS, št. 69/2011) sprejema Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: komisija) mnenje glede postopka sprejemanja sprememb zakona s področja stvarnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti ter že veljavnega Odloka o načrtu ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti za leto 2012 ter Uredbe o stvarnem premoženju države in lokalnih skupnosti.
1. Komisija glede Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-A), ki je trenutno v postopku sprejemanja (v drugi obravnavi), ugotavlja, da je Vlada RS Državnemu zboru RS v obravnavo posredovala navedeni zakon po hitrem postopku (predsednik Državnega zbora pa ji je žal po oceni komisije nekritično sledil). Navedenega razloga – da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države – predlagane spremembe zakona po oceni komisije ne potrjujejo. Nasprotno komisija meni, da hitenje in onemogočanje javne razprave vodita v sprejemanje nedomišljenih zakonskih sprememb, ki predstavljajo ne samo korupcijskih tveganj, ampak dejansko nevarnost za nastanek nepopravljivih posledic za državo. Dejstvo je, da priprava v uvodu navedenega zakona in predviden nujni postopek zaradi odsotnosti razlogov za tak postopek kršita:
- določila Resolucije o normativni dejavnosti – predvsem točko 2b, ki v okviru minimalnih priporočil za sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov določa, da naj le-to traja od 30 do 60 dni
- določila Poslovnika Vlade RS – 9. člen, ki določa, da mora predlagatelj predpisa povabiti strokovno in drugo javnost, da poda svoja mnenja in pripombe, pri čemer je čas za odziv javnosti 30 do 60 dni od objave na spletni strani;
- določila Poslovnika Državnega zbora – 143. člen, ker iz vsebine sprememb zakona ne izhajajo argumenti, ki bi opravičevali sprejem zakona po nujnem postopku (nujni postopek je dovoljen v primerih, ko gre za interese varnosti in obrambe države, odpravo posledic naravnih nesreč ali razloge za preprečitev težko popravljivih posledic za delovanje države).
Tako ravnanje – med drugim – tudi ni v duhu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki od vseh državnih organov in nosilcev javnih funkcij zahteva zavzemanje za krepitev transparentnosti, vladavine prava ter odpravljanje tveganj za nasprotje interesov in korupcijo.
2. Komisija skozi svoje postopke ugotavlja, da gre pri regulaciji ravnanja s stvarnim premoženjem kot tudi z njim povezanimi evidencami (tako na državni, še posebej pa na lokalni ravni) za korupcijsko izrazito izpostavljeno področje, na katerem deluje veliko zasebnih interesov in lobijev. Ne gre spregledati, da je ta korupcijska izpostavljenost tudi posledica še vedno dokaj neurejenega premoženja države in lokalnih skupnosti v smislu neskladnosti dejanskega stanja s pravnim stanjem oziroma katastrske in zemljiškoknjižne neurejenosti – posledično pa so neurejene evidence stvarnega premoženja. Obstoj te neurejenosti zelo jasno potrjuje priloga Odloka o načrtu ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti za leto 2012 – Uradni list RS 37/2012, v kateri se glede na navedene identifikatorje številnih enot premoženja sploh ne da prepoznati. Navedena neurejenost pa kaže tudi na odsotnost dolžne skrbnosti pri gospodarjenju s stvarnim premoženjem, kar se med drugim odraža v negospodarnih in netransparentnih postopkih ravnanja s tem premoženjem, za kar ZSPDSLS ne predvideva sankcij. Dolžnost države je, da ta tveganja identificira in obvladuje ter zavaruje javni interes.
Komisija meni, da bi bilo primerno in nujno, da se predlog zakona zadrži, da v javno razpravo in da se pripravijo vsebinske utemeljitve posameznih rešitev, predvsem pa da se jasno opredeli, kdo so odgovorni, obseg te odgovornosti in postopki njenega uveljavljanja z možnostjo izrekanja sankcij.
