Na Komisiji za preprečevanje korupcije jasno in odločno zavračamo trditve, ki jih je v ponedeljek, 26. septembra 2011, z več prispevki v javnost na podlagi več anonimk (istega avtorja) lansiral Žurnal24, povzeli pa tudi nekateri preostali mediji. Komisija se sicer načeloma ne opredeljuje do medijskih prispevkov, vendar ocenjujemo, da je tokrat to potrebno.
Trditve o prirejanju razpisov za nove zaposlitve na komisiji, kršitvi zakona, zaposlovanju “svojega” kadra, nezakoniti ali vsaj neetični pretvorbi “kabinetnih začasnih zaposlitev” v zaposlitve za določen čas so zavajajoče, zlonamerne in preverljivo neresnične. Na komisiji zelo resno jemljemo pravilnost in zakonitost vseh postopkov, vključno s tistimi, s katerimi iščemo naše nove sodelavce.
Ob tako očitnih in enostavno preverljivih dejstvih, ko so bili za zaposlitve izpeljani zahtevni in konkurenčni postopki, gre za ustvarjanje dvoma v same etične temelje komisije in našo zavezanost odgovornosti javnosti ter vladavini prava. V člankih je neresnica navedena kot dejstvo, pa čeprav so bili novinarki že teden dni pred objavo na treh straneh posredovani faktografski podatki o vsakem od 12 zaposlitvenih postopkov. Od vsega tega je bil objavljen zgolj zapis o štirih postopkih, ki da so bili “fingirani” in vnaprej pripravljeni za izbrane posameznike. Članek je pripravljen preprosto po principu “ko dejstva ne ustrezajo zgodbi, je to pač toliko slabše za dejstva”.
Dejstvo je, da na komisiji ne izbiramo sodelavcev po principu “vez in poznanstev”, ker to ni v skladu z našimi vrednotami in ker smo premajhna institucija, da bi si to lahko privoščili. Prav tako nikomur ne “urejamo službe za določen čas”. To bi pomenilo negativno kadrovsko selekcijo. Na komisiji za sodelavce izberemo tiste, ki so v konkurenci najboljši in s svojo kompetentnostjo ter socialnimi veščinami nikakor ne ustrezajo stereotipom o tipičnem državnem uradniku. Ali naj nekoga, ki je na testiranjih najboljši, zavrnemo zato, ker je pred tem sodeloval s komisijo? Drži, dva novo zaposlena, ki sta uspela na razpisu, sta bila prej pripravnika na komisiji; mimogrede – za pripravništvo sta bila izbrana še pod vodstvom prejšnje komisije. Javnosti pa je bilo zamolčano, da so na teh dveh in nekaj drugih razpisih kandidirali tudi drugi (nekdanji) pripravniki, pa niso bili izbrani, ker pač niso dosegli zadostnega števila točk v izbirnem postopku. Tako smo se morali “posloviti” od vsaj dveh dobrih sodelavcev – zato, ker so na testiranjih boljši uspeh dosegli kandidati “od zunaj”. Prav tako drži, da sta bila dva zaposlena v delovnem razmerju za določen čas. Eden od njiju je oseba, ki je prej delala na Ministrstvu za javno upravo in je bila ključna pri pripravi zakona ter smo jo s težavo prepričali, da se nam začasno pridruži. Veseli smo, da se je potem odločila kandidirati za delovno mesto – ki je bilo sistemizirano, nezasedeno in nujno potrebno – na področju vodje projektov za integriteto. Bila je izbrana, in sicer ob enakih pogojih za vse kandidate. Ne zato, ker je prej delala z nami, ampak zato, ker je bila pač najboljša – in to z veliko razliko. Druga je oseba, ki se nam je pridružila, da bi na komisiji vzpostavila sistem analitike in informacijske varnosti. Komisija na tem področju prej ni imela niti enega zaposlenega. Kasneje je ista oseba kandidirala za delovno mesto vodje analitike in informacijske varnosti. Gre za dr. Mateja Kovačiča, ki je bil ključen tudi pri vzpostavljanju projekta Supervizor; človeka, ki mu vsekakor ni potrebno “prek vez in poznanstev” iskati službe v 43 plačnem razredu v državni upravi. Kljub temu je šel skozi enak izbirni postopek kot vsi ostali.
Dejstvo je, da svoje sodelavce izbiramo po zahtevnih pisnih in ustnih testih ter torej izbira ni narejena prek palca, še posebej ne, ker je tako malo priložnosti, da se naša ekipa okrepi. Komisija je gotovo eden redkih državnih organov – preverljivo – kjer za vsako delovno mesto, ki poteka prek javnih razpisov, sestavimo tričlansko komisijo, ki kandidate ocenjuje po pisnem testu in ustnem zagovoru. V nobenem primeru pa se pod novo komisijo še ni zgodilo, da bi predstojnik (predsednik ali namestnik/-ca) pri zaposlitvi sprejel drugačno odločitev, kot mu jo je – na podlagi pisnega in ustnega testa –predlagala izbirna komisija. Celo več – komisija pod sedanjim vodstvom tudi pripravnike izbira na podlagi javnega poziva, objavljenega na spletnih straneh in na forumih različnih fakultet ter po pogovoru s posebno izborno komisijo. Zato – kot rečeno –ne iščemo “naših”, ampak najboljše, ki bodo kar najbolj prispevali k uresničevanju mandata ter poslanstva komisije. Zavedamo pa se, da nov način dela – in predvsem več dela – ne ustreza nekaterim redkim posameznikom znotraj komisije. Zato je omenjeni časnik verjetno tudi prejel “ekskluzivno” informacijo. Tudi v tem gre iskati razloge za anonimke, ki dogajanje na komisiji predstavljajo pravno, etično in dejansko povsem izkrivljeno, napačno. Lahko se tudi vprašamo, ali se od vodstva komisije pričakuje omogočanje mirnega preužitka “zaslužnim”, ali pa je naloga vodstva poskrbeti, da bo komisija za vložen javni denar ustvarila ustrezno “dodano vrednost” in upravičila pričakovanja? Vodstvo komisije razume slednje kot svojo dolžnost.
Komisija za preprečevanje korupcije je močan zagovornik transparentnosti delovanja pri javnih zadevah. Transparentnost pričakujemo od drugih in jo zahtevamo od sebe. Transparentnost na široko odpira vrata v javni sektor. Tisto, kar je za našimi vrati, ni domačijski zapeček, temveč urejen organ, ki svoje naloge jemlje resno. Dokumentacija o zaposlitvenih postopkih komisije je na razpolago vsakomur – novinarjem in prek Zakona o dostopu do informacij javnega značaja tudi ostalim zainteresiranim, ki se želijo na lastne oči prepričati o utemeljenosti navedb v anonimki. Ne trdimo samo, da so bili vsi izbirni postopki zakoniti in transparentni, ampak tudi etični, rigorozni ter objektivni. Navsezadnje je na komisiji pred kratkim potekala tudi zunanja revizija poslovanja zadnjih treh let (do sredine 2011). Ker je slednja potrdila nekatere delovnopravne “spodrsljaje” v delu prejšnje komisije, smo toliko bolj pozorni, da ne sledimo zgolj suhi črki zakona, ampak tudi njegovemu duhu. Zato trditve – in v članku Žurnala24 je šlo za trditve, ne namigovanja – “o grobi zlorabi zakona” in podobno neupravičeno diskreditirajo vodstvo komisije in žalijo tiste naše zaposlene, ki so si prek objektivnih ter zahtevnih izbirnih postopkov izborili službo na komisiji. O tem, kakšna pa je odgovornost novinarja, da pridobljene informacije javnosti predstavi celovito in se ne gre ustvarjanja paralelne resnice, pa naj presoja, če želi, novinarski ceh sam. Etika novinarskega poklica ni v domeni komisije, je pa zagotovo sestavni del etike delovanja slovenskega javnega prostora kot celote.
KOMISIJA ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE