Ravnanje udeleženca v uradnem postopku, ki uradni osebi poskusi dati denar ali kakšno drugo korist, da bi na ta način pridobil zase ali za koga drugega korist v obliki ugodnejše obravnave v tem postopku, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije.
Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) na seji dne 19.7.2007 sprejela
Načelno mnenje številka 93
- Ravnanje udeleženca v uradnem postopku, ki uradni osebi poskusi dati denar ali kakšno drugo korist, da bi na ta način pridobil zase ali za koga drugega korist v obliki ugodnejše obravnave v tem postopku, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije.
Obrazložitev
Državni organ z inšpekcijskimi pooblastili je Komisiji podal prijavo o poskusu podkupovanja javnega uslužbenca, zaposlenega v tem organu. Iz prijave in priloženega gradiva je razvidno, da je udeleženec postopka iz pristojnosti organa poskušal podkupiti uslužbenca organa zato, da bi njegovo zadevo obravnaval bolj ugodno. Uslužbenec je ponujeno podkupnino odklonil in o tem takoj obvestil svojega neposrednega predstojnika.
Postopek, v katerem je prišlo do ponudbe, sodi v uradno dolžnost uslužbenca, ki je konkretno zadevo sprejel v obravnavo in jo tudi dokončal. Ponujeno podkupnino pa je uslužbenec zavrnil in obvestil predstojnika, kar Komisija ocenjuje kot zgledno spoštovanje pričakovane etične drže javnih uslužbencev ter standard dobre prakse pri preprečevanju in odvračanju korupcije v javnem sektorju.
Pri ravnanju udeleženca postopka, ki je podkupnino ponudil, gre po mnenju Komisije za poskus dajanja podkupnine in za sum kaznivega dejanja po drugem odstavku 268. člena Kazenskega zakonika, za katero je predpisana kazen zapora do enega leta. To kaznivo dejanje je dokončano ne glede na uspeh podkupovanja, kar pomeni, da je oseba, ki podkupnino ponudi, po zakonu odgovorna tudi takrat, ko uradna oseba podkupnino ne sprejme. Zato je Komisija v postopku za izdajo načelnega mnenja sklenila, da svoje ugotovitve skupaj s prijavo in priloženim gradivom odstopi organom odkrivanja in pregona kaznivih dejanj.
Udeleženec v postopku je nedvoumno izrazil namen, da s podkupnino pripravi uslužbenca do kršitve uradne dolžnosti v smislu privilegirane obravnave njegove zadeve, kar predstavlja določeno korist. Ob predložitvi zadeve je uslužbenca najprej vprašal, koliko bi znašal njegov honorar, če ustreže njegovi želji po privilegirani obravnavi. Čez par dni, ko je udeleženec v postopku prišel po dokončano zadevo, je uslužbencu ponudil bankovec večje vrednosti. Takšno ravnanje, ki uradno osebo spodbuja, da krši dolžno ravnanje, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor). Ta med drugim določa, da je korupcija tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane koristi.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik