Za opredelitev kroga “naročnikov, ki poslujejo po predpisih o javnih naročilih” se uporablja zakonodaja, ki ureja javna naročila. Evropski parlament ni “naročnik” v smislu 28. člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije, je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04; v nadaljevanju: ZPKor ) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04), na seji dne 25. 11. 2005 sprejela naslednje
Načelno mnenje številka 33
- Za opredelitev kroga “naročnikov, ki poslujejo po predpisih o javnih naročilih” se uporablja zakonodaja, ki ureja javna naročila.
- Evropski parlament ni “naročnik” v smislu 28. člena ZPKor.
Obrazložitev
Zakon o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04) v 28. členu določa omejitve poslovanja. Namen ureditve je preprečitev vplivanja funkcionarja na odločitev o oddaji javnega naročila poslovnemu subjektu, s katerim je povezan sam ali njegov družinski član. Pravilo je oblikovano tako, da se prepoved nanaša na naročnike, ki poslujejo po predpisih o javnih naročilih. Komisija za preprečevanje korupcije v Uradnem listu RS ter na spletni strani objavlja Seznam poslovnih subjektov, s katerimi na podlagi določb ZPKor ne smejo poslovati naročniki iz prvega, drugega in tretjega odstavka 28. člena ZPKor (v nadaljevanju: Seznam).
Med funkcionarji, ki so oddali podatke o premoženjskem stanju, so tudi funkcionarji, ki opravljajo funkcijo poslanca v Evropskem parlamentu (več o tem v načelnem mnenju št. 9, z dne 30. 12. 2004). Postavlja se vprašanje dometa omejitve poslovanja na podlagi ZPKor, vključno z vsemi izvedbenimi dejanji, ki jih je dolžna opraviti Komisija.
ZPKor ne definira pojma “naročnik”. Opredelitev najdemo v 2a. členu Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št: 36/04 – ZJN-1-UPB1). Direktive EU, s katerimi mora biti usklajena nacionalna ureditev članic, zahtevajo, da se med naročnike uvrstijo vse osebe javnega prava. Ker obstajajo v članicah pri osebah javnega prava različne pravnoorganizacijske oblike, direktive ne naštevajo konkretnih pravnoorganizacijskih oblik, ki so lahko “naročniki”. Izjema so izrecno navedeni organi oblasti na državni, regionalni ali lokalni ravni, kar velja tudi za omenjeni 2a. člen. Evropski parlament oziroma druge ne-nacionalne institucije ali organi niso opredeljeni kot naročniki. Tako se omejitev iz 28. člena ZPKor nanje ne nanaša.
Na podlagi 2. člena ZJN-1 sodijo med izjeme, ki niso predmet javnega naročanja, tudi posli, katerih oddajo urejajo posebna pravila. Na ta način se razrešuje možna kolizija med nacionalnimi pravili in mednarodnim sporazumom oziroma pravili mednarodne organizacije o naročanju blaga ter oddaji gradenj ali storitev.
Z navedenim so logično povezani tudi naslednji argumenti.
Evropska unija je več kot zgolj konfederacija držav, ni pa federativna država. Sistem Unije se je v zadnjih petdesetih letih neprestano razvijal, temelji pa na različnih pogodbah (podpisane v Parizu in Rimu v petdesetih letih in zadnje pogodbe, kot so Maastrichtska, Amsterdamska in Pogodba iz Nice). Pogodbe predstavljajo t.i. „primarno“ zakonodajo. Iz njih izhaja bistven del “sekundarne” zakonodaje, ki jo sestavljajo v prvi vrsti uredbe, direktive in priporočila.
Tako primarna kot tudi sekundarna EU zakonodaja sta na splošno rezultata odločitev, ki jih sprejemajo tri glavne institucije:
- Svet Evropske unije, ki predstavlja države članice,
- Evropski parlament, ki predstavlja državljane članic EU in
- Evropska komisija, politično neodvisni organ, ki zagovarja skupne evropske interese.
Nacionalno pravo, ki temelji na pravu EU, je treba razlagati tako, da je v skladu z s pravom EU.
Evropski parlament je izvoljen organ, ki predstavlja državljane EU in sodeluje v zakonodajnem procesu. Člani Evropskega parlamenta so izvoljeni neposredno na splošnih volitvah, in sicer vsakih pet let od leta 1979 dalje.
Tako kot nacionalne institucije ima tudi Evropski parlament poleg svoje osnovne vloge, ko deluje de iure imperii, kot izvrševalec oblasti, možnost vstopanja v ne-oblastna oziroma ne-avtoritativna razmerja, za katera se uporablja civilno pravo. Opredelilna elementa civilnega razmerja sta enakopravnost in avtonomija volje pogodbenih strank. V načelo svobodnega urejanja in avtonomijo volje pa so s kogentnimi pravili posegla pravila o javnih naročilih.
Slovenija zaradi članstva v EU ni avtonomna pri sprejemu pravil o javnem naročanju. Zakonodajo s tega področja mora uskladiti s cilji in zahtevami pravil EU o javnem naročanju. Tako ima kot država članica toliko manj možnosti, da bi z lastnimi pravili tudi tam, kjer to ni predvideno oziroma dopuščeno, drugače uredila materijo. Za predpisovanje obveznosti institucijam EU članice nimajo pristojnosti. Pred pristopom so namreč morale sprejeti acquis communautaire, torej pravila Skupnosti, kakršna so.
Sedanji Evropski parlament (izvoljen leta 2004) ima 732 poslancev. Število članov iz posamezne države v Evropskem parlamentu je od 5 do največ 99. Slovenija ima v Evropskem parlamentu 7 poslancev, kar bi na potencialno odločitev o oddaji morebitnih javnih naročil predstavljalo zanemarljivo možnost vpliva.
Iz navedenih razlogov za Evropski parlament ni moč uporabiti dodatnih omejitev, ki jih je za naročnike, ki poslujejo po predpisih o javnih naročilih, v 28. členu uveljavil ZPKor, niti te institucije ne moremo uvrstiti na Seznam.
Drago Kos
Predsednik