Lobiranje kot ga med pomenom izrazov opredeljuje 14. točka 4. člena ZIntPK pomeni:
lobiranje je delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti, ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov.
Lobirati pri nekom pomeni, da želimo vplivati na njegovo odločitev, ki bo po sprejetju v korist tako posameznikom kot interesnim organizacijam.
Besedna zveza “druge zadeve” v definiciji lobiranja po določbi 14. točke 4. člena ZIntPK na splošen in abstrakten način zajema vse tiste konkretne primere, ki po svoji naravi ne sodijo v področje sprejemanja predpisov na eni strani oziroma upravne in sodne postopke na drugi strani.
Kot primer navajamo situacijo, ko uradnik pripravlja neko mnenje, kateremu bo sledila odločitev državnega organa, kjer je uradnik zaposlen, ali pa katerega drugega državnega organa, ki je za tako mnenje zaprosil.
Lobisti bodo v tem primeru zainteresirani, da vplivajo že na pripravo mnenja, tem bolj, kolikor bolj je to mnenje pomembno za neko odločitev. V predstavljenem primeru ne gre za konkretno odločanje o pravici ali obveznosti posameznika niti za upravni ali sodni postopek, ampak gre za aktivnosti državnega organa, ki se pojavljajo pri njegovem delu v okviru njegovih pristojnosti in so zanimive in pomembne določenim interesnim organizacijam, ki bodo imele željo in interes vplivati na te vmesne aktivnosti državnih organov in to so “druge zadeve”, na katere je mislil pripravljalec zakona.
Primeroma je med “druge zadeve”, v okviru katerih lahko lobisti izvajajo nejavno vplivanje na odločanje, mogoče šteti vse druge pravne, politične, ekonomske, finančne, organizacijske in druge ukrepe, ki jih Vlada RS sprejema za zagotovitev razvoja države in za urejenost razmer na vseh področjih iz pristojnosti države. V ta okvir sodijo tudi usmeritve, s katerimi Vlada RS usmerja državno upravo preko ministrstev, zlasti s podajanjem smernic za izvajanje politike in za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov. Med najpomembnejše “druge zadeve” spadajo programi, načrti dela, usmeritve za delo ipd.