ZIntPK v 56.a členu določa izjeme lobiranja:
Delovanje posameznikov, neformalnih skupin in interesnih organizacij z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ne sodi med lobiranje po določbah tega zakona.
V kolikor se vplivanje lobista na odločitve lobiranca nanaša na poslovne interese interesne organizacije, za katero deluje lobist, ne gre za izjemo lobiranja po 56.a členu ZIntPK. Tako delovanja lobista pri vplivanju na odločanje državnih organov na področju sprejemanja predpisov predvsem z namenom iskanja ugodnejše rešitve za interesno organizacijo ni mogoče šteti za iskanje rešitev oziroma opozarjanje na sistemska vprašanja, povezana s krepitvijo pravne države, demokracije ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in tega ni mogoče šteti kot izjemo lobiranja po 56.a členu ZIntPK.
Prav tako ne gre za lobiranje, kot ga določa ZIntPK, če niso kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji za zakonito lobiranje:
- nejaven stik med lobirancem in lobistom oziroma predstavnikom interesne organizacije;
- namen vplivanja na odločanje znotraj javnega sektorja (pri tem se javni sektor za namene lobiranja nanaša zgolj na državne organe, Banko Slovenije, organe in uprave lokalnih skupnosti ter nosilce javnih pooblastil) v zadevah javnega pomena in
- vplivanje oziroma lobiranje se izvaja v interesu, imenu ali na račun določene interesne organizacije.