Okrogle mize

13. decembra je v okviru mednarodnega dneva boja proti korupciji potekala okrogla miza na temo mehanizmov anonimnega prijavljanja korupcije in drugih nepravilnosti ter zaščite prijaviteljev v Sloveniji. Namen okrogle mize je bil predstaviti uporabo omenjenih mehanizmov v praksi, tako v javnem kot zasebnem sektorju. Gostje okrogle mize so bili ga. Mateja Toplak, začasna pooblaščenka za skladnost poslovanja pri Slovenskem državnem holdingu, ga. Andrijana Bergant, predsednica Evropskega inštituta za skladnost in etiko poslovanja, ga. Andreja Jakopič, vodja pravne službe Steklarne Hrastnik, g. Sebastjan Peterka, Transparency International Slovenija in g. Gregor Pirjevec, Komisija za preprečevanje korupcije (Komisija), debato je povezovala Barbara Fürst, prav tako s Komisije.

Gostje so na kratko predstavili mehanizme anonimnega prijavljanja, ki so vzpostavljeni v njihovih institucijah. Slovenski državni holding (v nadaljevanju: SDH) ima zadnjih nekaj let vzpostavljen mehanizem anonimnega prijavljanja nepravilnosti korporativnega upravljanja za vse družbe, ki predstavljajo naložbe SDH. Njihov sistem zaščite identitete prijavitelja temelji na elektronskem predalu za prijave in principu omejitve informacije o identiteti (če je prijavitelj sam ne zakrije, obenem pa želi anonimnost) samo na vstopno točko sistema – pooblaščenca za skladnost poslovanja.

Steklarna Hrastnik ima prav tako vzpostavljen mehanizem internega prijavljanja nepravilnosti, ki ni vezan le na informacije glede korporativnega upravljanja, temveč je kanal za vse nepravilnosti in krivice, ki jih delavci zaznajo, a ne želijo sporočiti osebno. Prijavljanje poteka s pomočjo ‘nabiralnika’, primerno umeščenega v prostor, kot zbirne točke za prijave delavcev. Mehanizem so vzpostavili leta 2010, od takrat pa so precej spremenili tudi način vodenja podjetja, delavci imajo zdaj na voljo tudi druge kanale sporočanja o nepravilnostih neposredno predsedniku uprave (politika odprtih vrat), zato je število anonimnih prijav upadlo. Kljub temu pa nameravajo kanal anonimnega prijavljanja ohraniti, saj ne želijo izgubiti možnosti pridobitve informacije o neki nepravilnosti v čim zgodnejši fazi po njenem nastanku.

Transparency International Slovenije (v nadaljevanju:TI) je v preteklih letih izvedla projekt pravne svetovalnice za prijavitelje koruptivnih dejanj in drugih nepravilnosti. Svetovalnica se je pokazala kot učinkovito orodje za pomoč ljudem, ki ne poznajo pravnih možnosti za razrešitev njihovih problemov, ljudem , ki so v stiski, ker so neuspešno potrkali že na vsa vrata, ter tudi ljudem, ki nimajo dovolj zaupanja v državne organe, da bi nepravilnost prijavili neposredno njim. Trenutno je projekt svetovalnice aktiven le delno, v obliki klicnega centra, saj se je obdobje financiranja projekta zaključilo, TI zato išče druge načine pridobitve sredstev za polno oživitev projekta.

Predsednica Evropskega inštituta za skladnost in etiko poslovanja (v nadaljevanju: EISEP) je poudarila pomembnost mehanizmov anonimnega poročanja v podjetjih, saj omogočajo zgodnjo zaznavo nepravilnosti in s tem hitro ukrepanje, še preden pride do poslovne škode ali okrnitve ugleda podjetja. To, da je vzpostavitev kanala anonimnega poročanja del programov skladnosti poslovanja, je logična posledica skupnega imenovalca identifikacije tveganj. Skozi program skladnosti poslovanja podjetje določa svoja tveganja, mehanizem anonimnega poročanja pa poslovodstvu prinaša informacije o nastalih ali že celo realiziranih tveganjih, ki predstavljajo pomemben del v celostnem obvladovanju tveganj podjetja. Tako po mnenju predsednice EISEP vzpostavitev in učinkovito delovanje takega mehanizma prijavljanja pozitivno vpliva na poslovanje podjetja. Tej ugotovitvi so se pridružili tudi drugi gostje, saj so vzajemno ugotovili, da ima vzpostavitev takih mehanizmov pozitivne učinke tako na poslovanje podjetij/ institucij, saj so z nepravilnostmi lahko seznanjeni že v relativno zgodnji fazi po njihovem nastanku, obenem pa taki mehanizmi omogočajo prijaviteljem, da se izognejo možnosti morebitnih povračilnih ukrepov.

Po drugi strani pa anonimnost poročanja ne omogoča povratne zanke informacije, torej bodisi preverjanja prijavitelja, kakšen je bil epilog v zadevi, ki jo je prijavil, bodisi pridobivanja več informacij od prijavitelja. Zato je dobro, da so mehanizmi poročanja vzpostavljeni na način, ki vsaj v neki meri omogoča tudi to povratno komunikacijo (npr. v primeru klicnih centrov za prijavo nepravilnosti lahko klicatelj pridobi identifikacijsko številko, na podlagi katere lahko naslednjič anonimno preveri stanje preiskave v zadevi, ki jo je prijavil, v primeru internih mehanizmov prijav se lahko informacijo o epilogu v zadevi objavi na sestankih vseh delavcev ipd.).

Primerov dejanske zaščite prijavitelja v postopkih pri Komisiji za preprečevanje korupcije, ne zgolj zaščite prijaviteljeve identitete, je bilo v Sloveniji do sedaj malo. Nekoliko je to odraz samega anonimnega podajanja prijav, kjer zaščita ni potrebna, ker identiteta prijavitelja ni znana, obenem pa tudi dejstva, da Komisija za preprečevanje korupcije, kot organ, ki sprejema take prijave, učinkovito ščiti identiteto prijavitelja. Pri tem pa hkrati ne moremo izključiti verjetnosti, da gre pri tem tudi za pomanjkanje zaupanja prijaviteljev v sam sistem zaščite prijaviteljev v Sloveniji. V Sloveniji je vzpostavitev mehanizmov anonimnega prijavljanja v zasebnem sektorju šele v povojih, pa vendar je prisotno v večji meri, kot v javnem sektorju. Institucije javnega sektorja bi morale zato čim prej uvideti prednosti vzpostavitve takega sistema, saj enako kot v podjetju tudi v državnem organu lahko predstavljajo mehanizem hitre zaznave tveganj za učinkovito in zakonito delovanje organa. Glede na to, da delovanje državnih organov in ostalih institucij javnega sektorja financiramo davkoplačevalci, bi morala biti zaznava in odpravljanje tveganj za neučinkovito, neetično ali nezakonito delovanje teh institucij še toliko bolj nujno vodilo.

Komisija za preprečevanje korupcije je v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije, Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani in pod častnim pokroviteljstvom Veleposlaništva Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske predstavila raziskavo “Proces lastninskega preoblikovanja podjetij v Sloveniji in razvoj koruptivnih praks“. Na to temo je v okviru prvega Tedna boja proti korupciji potekala tudi okrogla miza z naslovom ‘Država – (ne)odgovorna lastnica’.

Na dogodku je predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, Boris Štefanec, v svojem uvodnem nagovoru izpostavil, da na potek razvoja slovenskega gospodarstva odločilno vpliva dejstvo, da je precejšen del lastništva slovenskega gospodarstva po končanem procesu lastninjenja ostal v rokah države in bil s tem izpostavljen tveganjem, s katerimi se podjetja v povsem zasebni lasti ne soočajo – to so tveganja, ki izvirajo iz tesne povezanosti s političnimi elitami, in tveganja, ki izhajajo iz dejstva, da si politične stranke v Sloveniji prilastijo državna podjetja in z njimi tudi dobršen del javnega premoženja. Komisija se na tem področju izjemno trudi, da se ta tveganja ne bi uresničevala. V preteklosti je tako v preiskovalnih postopkih, kjer je ugotovila številne nepravilnosti na omenjenih področjih, o njih obvestila javnost z namenom večjega zavedanja o pomenu odgovornosti, transparentnosti ter osebne in družbene integritete.

Zbrane je uvodoma nagovoril tudi začasni odpravnik poslov veleposlaništva Velike Britanije in Severne Irske Christopher Yvon, ki je dejal, da je v Veliki Britaniji boj proti korupciji ob začetku finančne krize postal še pomembnejši. Izpostavil je, da “nobena država ni imuna na korupcijo, nedvomno pa imajo države z močnejšimi pravili in institucijami bistveno več možnosti za močan zasebni sektor, ki je dobičkonosen,” in dodal, da je korupcija ena glavnih težav, zakaj britanska podjetja ustavijo svoja vlaganja v tujino.

Predstavitev raziskav: “Idealno močvirje parcialnih političnih interesov”

V nadaljevanju dogodka so bili predstavljeni rezultati raziskave “Proces lastninskega preoblikovanja podjetij v Sloveniji in razvoj koruptivnih praks“. In sicer je dr. Urban Vehovar iz Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem predstavil analizo zgodovinskih in strukturnih procesov ter značilnosti oblikovanja poslovno-političnih in finančnih omrežij v Republiki Sloveniji v obdobju pred in po tranziciji. Dr. Polona Domadenik in dr. Matjaž Koman iz Ekonomske fakulteta Univerze v Ljubljani pa sta predstavila analizo procesa privatizacije slovenskih podjetij ter vloga subvencij in neposrednih tujih investicij. Raziskava kaže, da so večja podjetja, ki so ostala v posredni državni lasti, postala “idealno močvirje parcialnih političnih interesov”, je menila Domadenikova. Model lastninjenja je ohranil posredno in neposredno vmešavanje države v delovanje podjetij, podjetja z večjim deležem državnih nadzornikov pa poslujejo slabše.

Predstavitvi izsledkov raziskav je sledila zanimiva razprava, v kateri so poleg omenjenih gostov sodelovali še dr. Igor Lamberger, namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, Goran Novković iz Gospodarske zbornice Slovenije, Sonja Šmuc iz Združenja Manager in mag. Irena Prijović iz Združenja nadzornikov Slovenije.

Video posnetek s konference, ki so ga pripravili na GZS, si lahko ogledate: TUKAJ.

Govor predsednika Komisije za preprečevanje korupcije in predstavitve sodelujočih raziskovalcev objavljamo v celoti.

• Predstavitev Domadenik.pptx
• Predstvaitev Koman.pptx
• Predsatvitev Vehovar.pptx
• Drzava – neodgovorni lastnik – govor predsednika

Galerija:

Komisija za preprečevanje korupcije je v sredini januarja 2013 v svojih prostorih izvedla okroglo mizo z naslovom “Upravljanje javnih zadev: med vladavino prava in politično diskrecijo”. Sodelujoči so razpravljali o tem kako vzpostaviti učinkovitejši nadzor nad politično diskrecijo in tako učinkoviteje preprečevati in obvladovati tudi tveganja korupcije, drugih nezakonitih in neetičnih ravnanj, na drugi strani pa s tem spodbujati integriteto in zaupanje javnosti v državne institucije in njihove odločitve.

Okroglo mizo je vodil in povezoval mag. Bećir Kečanović, pomočnik predsednika komisije, po uvodnih besedah takratnega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, mag. Gorana Klemenčiča, pa so različne vidike politične diskrecije na dogodku predstavili dr. Franc Grad (Ustavni vidik politične diskrecije), dr. Rajko Pirnat (Izbirna in politična diskrecija ter njuna omejitev), dr. Polona Kovač (Vodila odločanja in sodnega nadzora (politične) diskrecije), dr. Erik Kerševan (Sodišče kot forum za varstvo pravic posameznikov) in mag. Lučka Seibert, državna pravobranilka, ki je predstavila položaj Državnega pravobranilstva v upravnem sporu.

Politična diskrecija je pristojnost nosilcev oblasti, da o javnem interesu in upravljanju javnih zadev odločajo na podlagi svojih politično-vrednostnih sodb, pri tem pa naj bi bili pravno povsem nevezani. Na drugi strani načelo vladavine prava zahteva, da je tudi politična oblast v demokratični in pravni državi vezana na ustavo in zakone, ker ne more biti povsem svobodna in arbitrarna, tako kot je bila nekoč v absolutistični monarhiji ali policijski državi.

Zaradi široke svobode presoje in vrednotenja imajo politična, poslovna in druge oblike diskrecijskega odločanja po naravi stvari vgrajena tudi tveganja korupcije. Komisija je na podlagi ugotovitev o konkretnih primerih že večkrat opozorila, da imenovanja na vodilne položaje v javnem sektorju, državnih organih, javnih zavodih in javnih podjetjih kažejo izrazita tveganja korupcije, klientelizma, nepotizma. Ko je komisija na podlagi konkretnega primera ocenila, da bi bilo treba nekatere konkretne postopke imenovanj oceniti z vidika zakonitosti in varovanja javnega interesa, in dala pobudo Državnemu pravobranilstvu RS, da kot zastopnik javnega interesa vloži tožbo v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo sklicujoč se na 3. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in ustaljeno sodno prakso, da politična diskrecija ni predmet sodnega nadzora. Konkretni primeri pa še naprej opozarjajo, da so odločitve o imenovanjih na državni in lokalni ravni očitno potrebne sistemskih rešitev v smislu bolj učinkovitega nadzora, pravne varnosti in odgovornosti.

Komisija že dalj časa zaznava primere, ko so različne odločitve o javnih zadevah, ki so sprejete na podlagi politične, poslovne ali drugih vrst diskrecije, pod vprašajem, ali je tisti, ki je odločal, spoštoval zakon in javni interes. Ker imajo tovrstne odločitve pogosto tudi znake korupcije, je komisija že leta 2009 obvestila Vlado Republike Slovenije, da imenovanja na vodilne položaje v javnem sektorju, državnih organih, javnih zavodih, javnih podjetjih kažejo izrazita tveganja korupcije, klientelizma, nepotizma.

Zdi se, da zgornje ugotovitve v današnjem času odpirajo več vprašanj kot odgovorov, torej kdo in kako nadzira tiste, ki v javnih zadevah odločajo na podlagi politične diskrecije. Odgovor stroke je, da sodni nadzor v zadevah politične diskrecije ne pride v poštev, ker sodišča tega ne morejo presojati. V političnih zadevah je nadzor predvsem stvar politične kulture in samokontrole oziroma zadržanosti ter odgovornosti političnih odločevalcev, kar je neločljivo povezano z njihovo odgovornostjo za skupne vrednote in skupno dobro, za javno etiko ter integriteto javnih funkcij. S tem je, na drugi strani, neločljivo povezana vloga javnosti in objektivnega poročanja medijev, kot je v svojem govoru poudaril dr. Franc Grad.

Dr. Rajko Pirnat je opozoril na potrebo po jasnem ločevanju med politično diskrecijo in izbirno diskrecijo. Iz tega izhaja logična potreba po razlagalnih pravilih, kje so sploh meje pojmovne opredelitve politične diskrecije. Zato dr. Pirnat svetuje tudi uporabo pojma izbirna diskrecija, ki nastopi šele potem, ko je v skladu z zakonskimi pogoji ugotovljeno, kdo izpolnjuje pogoje za imenovanje – tako kot v primeru nekaterih funkcionarjev oziroma uradnikov, ko izbiro opravi uradniški svet, minister pa ima nato diskrecijsko pravico, da izmed njih izbere tistega, za katerega po svoji vrednostni presoji oceni, da je za imenovanje najbolj primeren. Kriterij najboljše izbire pa seveda ne bi smel biti »politični plen«.

Podobno je dr. Polona Kovač opozorila, da odločanju na podlagi politične ali katerekoli druge diskrecije ne gre “slepo” verjeti, ampak je potrebno vzpostaviti primeren in učinkovit nadzor. Odločitev o imenovanju bi morala biti preverljiva tudi v smislu, ali bo imenovani javno funkcijo, na katero je imenovan oziroma delo, ki iz te javne funkcije izhaja, dejansko opravljal na najboljši možni način, v javnem interesu ter v skupno dobro – in ne morda v ozkem interesu “političnega plena”.

Dr. Erik Kerševan je predstavil subjektivni koncept upravnega spora, v katerem so predmet sodnega nadzora lahko le tiste odločitve, ki zadevajo pravice in zakonite interese tožnika. Sklicujoč se na primerjalne ureditve je izrecno poudaril, da upravni postopek in sodna kontrola ne moreta biti odgovor na vprašanje, kako nadzirati politično diskrecijo, ker temu enostavno nista namenjeni.

Razprava državne pravobranilke, mag. Lučke Seibert, v kateri je predstavila vlogo Državnega pravobranilstva v upravnem sporu, pa je potrdila mnenje predhodnih govorcev, da niti vloga Državnega pravobranilstva kot zastopnika javnega interesa niti upravni spor ne moreta zagotavljati učinkovitega nadzora nad politično diskrecijo.

Govorci so si bili enotni, da je seveda politična diskrecija nujna pri vodenju države in upravljanju javnih zadev, tako na državni kot na lokalni ravni. Kdor odloča na podlagi diskrecije, pa v svojih vrednostnih sodbah ne more biti povsem svoboden, neodvisen ali celo arbitraren. V sodobni demokratični in pravni državi so namreč tudi nosilci politične oblasti, tako na državni kot na lokalni ravni, vezani na ustavo in zakone, vladavino prava ter temeljne ustavne vrednote.

Med razpravo je bilo izpostavljeno, da je – v luči nizke politične kulture in polarizacije družbenega prostora ter zniževanja moralnih in etičnih standardov pri odločanju v javnih zadevah – vloga Komisije za preprečevanje korupcije pri izvajanju nadzora nad uporabo in še posebej zlorabo politične diskrecije izjemno pomembna.

Mag. Bećir Kečanović, pomočnik predsednika komisije, ki je vodil okroglo mizo, je nato v sklepni besedi dodal, da bo komisija svoje delo vsekakor tudi v prihodnje opravljala dosledno v skladu z ustavo in zakonom, ne glede na to, kar si morda kdo v politiki misli in želi.

Razmišljanje o korupciji kot grožnji človekovi pravici do zdravega okolja in s tem vprašanjem povezani okoljski izzivi so bili rdeča nit dogodka – okrogle mize, ki so jo 1. 12. 2011 organizirali Komisija za preprečevanje korupcije, Varuh človekovih pravic RS in nevladna organizacija Greenpeace v Sloveniji. Povod za dogodek je bilo zavedanje, da okoljska problematika terja celovite, predvsem pa skupne rešitve, ki bi doprinesle k boljši ureditvi tega področja in posledično bolj zdravemu ter človeku prijaznejšemu okolju kot pravici vsakega posameznika.

Živeti v zdravem okolju je ustavna pravica vseh prebivalcev Slovenije. Pravica, ki je vse prevečkrat v interesu “neskončne” gospodarske rasti, nevednosti ali ignorance potisnjena “ob rob”. Včasih do meje, ko ogroža človekovo zdravje in celo življenje. V takšnih trenutkih se problematika izkaže kot izredno kompleksna, z globoko vkopanimi razlogi v našem zakonodajno-izvršnem sistemu. Kadar so ti razlogi posledica koruptivnih praks tistih, ki bi morali ravnati v javnem interesu, pa ga zaradi pridobitve koristi zanemarijo, je potrebno problematiko reševati sistematično in celovito, z vključitvijo vseh institucij, ki v okviru dodeljenih pristojnosti lahko prispevajo k iskanju boljših rešitev.

Namen okrogle mize je bil predstaviti pogled na ključne okoljske izzive in možne rešitve, ki lahko doprinesejo k boljši ureditvi tega področja in posledično bolj zdravemu ter človeku prijaznejšemu okolju kot pravici vsakega posameznika.

Svoje poglede in razmišljanja, v katero smer v prihodnosti osredotočiti okoljske aktivnosti, so v izmenjavi mnenj z občinstvom predstavili Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik, namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Rok Praprotnik in vodja Greenpeace v Sloveniji mag. Nina Štros. Sogovorniki so se strinjali, da je stanje na področju okolja kot ključne družbene vrednote in predpogoja vsega ostalega zaskrbljujoče, pri čemer je ključna točka vprašanje (ne)ustreznega nadzora in (ne)vključenosti v skupno sprejemanje odločitev.

Varuhinja človekovih pravic, dr. Zdenka Čebašek-Travnik, ki je varovanje okolja štela med svoje prednostne naloge, je v tej luči opozorila na problem izvajanja okoljskih meritev (t.i. okoljski monitoring) in nezaupljivosti javnosti v te rezultate. Na okoljsko in prostorsko problematiko v povezavi s človekovimi pravicami redno opozarjajo v svojih letnih poročilih, pri čemer opažajo, da zanimanje javnosti in želja sodelovati v postopkih sprejemanja odločitev na tem področju narašča. Zato opozarja: »Naš cilj bi moral biti, da bi bilo delovanje na tem področju bolj pregledno in omogočalo več sodelovanja javnosti.« Prav tako enega od razlogov za obstoječe stanje pripisuje nedoslednemu izvajanju zakonodaje in pomanjkanju ustreznega nadzora, ki bi postavil jasne meje, kdo nosi odgovornost za določeno odločitev ali ravnanje: »Tudi na ta način bi odpravili nezaupanje javnosti v okoljske institucije.«

Med vodilnimi razlogi zlorabe okolja in prostora so tudi koruptivne prakse v postopkih naročanja študij upravičenosti posegov in pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj, ki jim sledijo bolj ali manj upravičeni posegi v prostor. Praprotnik opozarja, da posamezniki iz javnega sektorja – javni uslužbenci, ki bi morali ravnati v javnem interesu, zaradi pridobitve koristi, malomarnosti ali premalo znanja svojih nalog pogosto ne opravijo dovolj učinkovito, pravilno in pravočasno: »Gre preprosto za vprašanje odgovornosti, če opravljaš javno funkcijo, se predpostavlja, da ravnaš odgovorno. Komisija za preprečevanje korupcije s svojimi novimi pristojnostmi – v povezavi z zaščito prijaviteljev koruptivnih dejanj, predlogi za razrešitev in drugim – postopno uveljavlja princip odgovornosti.« Praprotnik dodaja, da odgovornost ni le kazenska, kot se pogosto zmotno predpostavlja, ampak tudi moralna. Pri tem se je navezal na stališče varuhinje in rekel, da je v sedanjem stanju potreben boljši nadzor, ki bo posledično prinesel več odgovornosti, ta pa bo naposled dvignila zaupanje v delovanje javnega sektorja.

V nevladni organizaciji Greenpeace Slovenija, ki jo vodi mag. Nina Štros, izpostavljajo, da trajnostni razvoj ni omejen le na pojma »čisto okolje« in »ločevanje odpadkov«, ampak si je poleg tega potrebno odgovoriti tudi na vprašanje, kako okoljske politike vplivajo na širše družbeno okolje. Pri tem opozarjajo na razliko med obljubami obstoječih in bodočih nosilcev oblasti, in njihovo dejansko uresničitvijo: »Papir veliko prenese, konkretna ravnanja pa so druga stvar. Poleg tega imamo v Sloveniji velik implementacijski deficit – pričeti moramo z aktivnim izvajanjem zakonodaje.«

Udeleženci okrogle mize so se strinjali, da moramo okoljski problematiki posvetiti ne le več pozornosti, ampak predvsem več aktivnega in odgovornega delovanja – s ciljem zagotoviti zdravo okolje ter uravnoteženo sooblikovanje prostorske politike z vključitvijo vseh javnosti in institucij, ki v okviru dodeljenih pristojnosti lahko prispevajo k iskanju boljših rešitev. Odločanje o tem, kakšno okolje in življenjske pogoje želimo prepustiti prihajajočim generacijam, mora biti skupno, predvsem pa se odgovornost začne pri vsakem posamezniku. Prihodnje generacije namreč ne morejo sooblikovati okoljskih odločitev, te pa bodo ravno nanje imele največji vpliv.