Komisija za preprečevanje korupcije
Integriteta, odgovornost, transparentnost
Lobiranje interesnih organizacij
Ena pomembnejših novosti, ki jih je uvedla novela Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije iz novembra 2020, je, da so o lobističnih stikih dolžne poročati tudi interesne organizacije, in sicer v primerih, ko zanje lobira neregistrirani lobist.
Konec januarja se izteče rok za poročanje interesnih organizacij za preteklo leto (če lobističnih stikov niso poročale že sproti med letom). Ker se mnoge od njih prvič srečujejo s to zakonsko obveznostjo, smo se z vodjo Službe za preventivo na Komisiji mag. Vito Habjan Barborič pogovarjali, kaj v praksi to pomeni in na kaj morajo biti novi zavezanci pri poročanju še posebej pozorni.
Intervju je del VESTniKa, prenovljenega novičnika Komisije, ki vas bo odslej vsak mesec obveščal o njenem delu, aktualnih informacijah s področja njenega delovanja in pristojnosti. Če ga želite redno prejemati v svoj nabiralnik, se lahko nanj prijavite tule.
Zakaj je v noveli prišlo do novosti, da morajo o lobističnih stikih poročati tudi interesne organizacije?
Namen tega je boljši nadzor nad lobističnimi stiki. Komisija namreč na eni strani pregleduje zapise o lobističnih stikih, ki ji jih posredujejo lobiranci, ter na drugi strani poročila registriranih lobistov in po novem tudi interesnih organizacij, ki poročajo o lobističnih stikih njihovih predstavnikov, ki zanje lobirajo kot neregistrirani lobisti. Do sprejetja novele so namreč morali poročati le registrirani lobisti. Vendar pa se je skozi leta izkazalo, da večji del lobističnih stikov izvedejo ravno predstavniki interesnih organizacij (zakoniti zastopniki, izvoljeni predstavniki, zaposleni). Vključitev obveznosti poročanja za interesne organizacije je torej logična posledica.
Kdo so interesne organizacije?
To so pravne osebe zasebnega prava in druge pravno urejene oblike združevanja fizičnih ali pravnih oseb, v imenu in na račun katerih lobist opravlja dejavnost lobiranja (13. točka 4. člena ZIntPK). Tako med pravne osebe zasebnega prava štejemo gospodarske družbe, gospodarska interesna združenja, zavode, društva, zadruge, zbornice, sindikate, politične stranke, ustanove zasebnega prava in druge. Posebej poudarjamo, da kot interesno organizacijo smatramo tudi samostojnega podjetnika posameznika, če pri dejanjih lobiranja nastopa v podjetniškem interesu in izvaja dejanja lobiranja kot zakoniti predstavnik svoje interesne organizacije. V tem primeru nastopa kot neregistrirani lobist. Tudi nekatere pravne osebe javnega prava sodijo, upoštevaje stališče Komisije, med tovrstne interesne organizacije, in sicer, če imajo pravnoorganizacijsko obliko gospodarske družbe ali v primeru, ko gre za gospodarsko družbo, v kateri ima država ali lokalna samoupravna skupnost večinski delež ali prevladujoč vpliv (npr. SDH, d. d., DUTB, d. d., 2TDK, d. o. o., SŽ, d. o. o.) – v teh primerih ne gre za vplivanje javne sfere na javno sfero, ki ga ne štejemo za lobiranje, in je treba zaradi zagotavljanja transparentnosti lobističnih stikov o tovrstnih stikih Komisiji poročati.
Kaj sploh je lobiranje in kdaj ga moramo prijaviti Komisiji?
Lobiranje imenujemo izvajanje vplivanja, ko poskuša posameznik (lobist) vplivati na odločitev odločevalcev (lobirancev), ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje, splošnih aktov ter javnih politik, to pa počne nejavno in v interesu neke interesne organizacije. Z drugimi besedami: lobiranje v skladu z ZIntPK je legitimna dejavnost, preko katere interesne organizacije na formalen in pregleden (transparenten) način dostopajo do formalnih centrov odločanja o zadevah javnega pomena in nanje vplivajo. Pri presojanju, ali gre pri določenem stiku za lobistični stik ali ne, si je treba odgovorit na vprašanje, ali so kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji. Če so, potem govorimo o lobističnem stiku, ki ga je treba prijaviti.
Kaj pa je namen zbiranja podatkov o dejanjih lobiranja?
Z zbiranjem podatkov o lobiranju oziroma o lobističnih stikih med lobisti (najsi so registrirani ali ne) in lobiranci ter njihovo objavo se omogoča javnosti pregled aktivnosti vplivanja na formalne centre odločanja o zadevah javnega pomena. S tem javnosti dajemo možnost vpogleda v to, kdo (lobisti oziroma interesne organizacije, ki jih lobisti zastopajo) je zastopal neke parcialne interese v procesu javnega odločanja in pri kom je te interese skušal uveljaviti. Spet je pomembno poudariti, da je pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev eno temeljnih demokratičnih načel (in je tudi ustavno zagotovljena pravica), in lobiranje, če je zakonito, predstavlja tovrsten legitimen doprinos k odprti javni upravi ter informiranemu javnemu odločanju.
Kakšne so dolžnosti interesne organizacije, ko je govora o lobiranju?
- Interesna organizacija mora lobistu (registriranemu ali neregistriranemu), preden zanjo opravlja dejavnosti lobiranja, dati pooblastilo, da se lobist v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZIntPK identificira lobirancu.
- Iz pooblastila morajo biti razvidni obseg pooblastila za lobiranje ter namen in cilj lobiranja.
- Dolžnost interesne organizacije je tudi, da preveri oziroma zagotovi, da dejavnosti lobiranja zanjo ne izvaja oseba, ki po določbah ZIntPK ni upravičena opravljati dejanj lobiranja. Navedeno pomeni, da mora interesna organizacija preveriti, ali da pooblastilo za zastopanje in izvajanje dejavnosti lobiranja v njenem interesu in v njenem imenu izvajajo zgolj registrirani lobisti ali zaposleni pri tej interesni organizaciji; njen zakoniti zastopnik ali njen izvoljeni predstavnik pa ima pooblastilo za zastopanje že na podlagi zakona.
- In nenazadnje, interesna organizacija je dolžna Komisiji poročati o dejavnostih lobiranja.
Kateri interesni organizaciji ni treba poročati? Ali obstajajo izjeme?
Poročati ni treba tistim interesnim organizacijam, ki sodijo med neprofitne organizacije zasebnega sektorja in nimajo zaposlenih, pri čemer se upošteva merilo na letni ravni in ne v trenutku poročanja. Pri tem izpostavljamo, da je imel zakonodajalec kot neprofitne organizacije zasebnega sektorja v mislih zgolj nevladne organizacije (npr. športna, gasilska in druga društva). Prav tako ne poročajo tisti, ki jih zakon uvršča med izjeme lobiranja (56.a člen ZIntPK), torej posamezniki, neformalne skupine ali interesne organizacije, ki delujejo na formalne centre odločanja z namenom vplivanja na obravnavo in sprejemanje predpisov in drugih splošnih aktov, na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem je prav tako treba poudariti, da ni treba poročati zgolj o tovrstnih aktivnostih, medtem ko je o drugih aktivnostih, ki predstavljajo lobiranje po zakonu, treba poročati. Marsikdo namreč zmotno misli, da se izjema lobiranja nanaša na pravni subjekt kot takšen, kar pa ni res – izjema se nanaša zgolj na dejavnost vplivanja.
Kako interesne organizacije poročajo lobistične aktivnosti Komisiji?
Interesna organizacija, za katero je lobiral neregistriran lobist (zaposleni, zakoniti zastopnik, voljeni predstavnik), mora Komisiji pisno poročati o lobiranju, in sicer najkasneje do 31. januarja tekočega leta za preteklo leto, lahko pa poroča tudi sprotno (za vsak lobistični stik posebej). Pri tem uporabi elektronski obrazec Poročilo o delu interesne organizacije.
Več informacij:
01 400 57 10 ali anti.korupcija(at)kpk-rs.si.