Ljubljana, 9. december – Danes obeležujemo pomemben mejnik. 9. decembra 2003 je bil namreč v Mehiki podpisan prvi pravno zavezujoč mednarodni instrument za boj proti korupciji, Konvencija Združenih narodov proti korupciji. Tudi Komisija za preprečevanje korupcije na ta dan vsako leto poskuša s svojimi aktivnostmi v okviru Tedna boja proti korupciji spodbuditi širšo javnost k premisleku o integriteti, skupnih družbenih vrednotah in pričakovanih dejanjih, ki bi nas vodila k boljši družbi, v kateri bi bili vladavina prava, integriteta in transparentnost vodilo pri delovanju vsakega posameznika.
Korupcija je bila in ostaja resen problem naše družbe. Pri njenem omejevanju oziroma odpravljanju smo lahko uspešni le, če k temu pritegnemo čim širši krog akterjev. Posameznik ali posamezen organ v boju zoper dejanja, ki so vpletena v pore delovanja družbe, pač sam ne more zmagati. Komisija pri tem seveda opravlja pomembno delo – ne le z obravnavo konkretnih dejanj, ki niso v skladu z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, pač pa tudi ali predvsem z izobraževanjem, usposabljanjem in ozaveščanjem, odkrivanjem korupcijskih tveganj in dajanjem priporočil pristojnim organom, kako ta tveganja odpraviti. Naš cilj namreč mora biti ustvariti tak sistem, ki bo odklonska dejanja, ki jih lahko označimo bodisi za koruptivna bodisi za neintegritetna ali neetična, dopuščal v čim manjši meri.
Žal se tudi tokrat, kot ob vsakem nagovoru javnosti že nekaj let zapored, ne moremo izogniti že pet let trajajočemu postopku noveliranja krovnega okvira za delo komisije, Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Pred več kot letom dni začet nov poskus sprejema sprememb še vedno ni zaključil svoje poti. Žal pa se je morala komisija v iztekajočem se letu bolj kot s poudarjanjem, naj zakonodajalec spremembe vendarle čim hitreje sprejme, ukvarjati z opozorili, da predlagane spremembe nikakor niso dovolj za bistveno izboljšanje pogojev dela komisije. Naša opozorila, naj se vendarle sprejme nov krovni zakon, kar bi bilo glede na obseg sprememb tudi edino primerno, so bila žal znova preslišana. V času, ki s(m)o ga porabili za pripravo novele zakona, bi nedvomno lahko dobili kakovosten nov zakon, ki bi odgovarjal na aktualne dileme in komisiji dal ustrezen okvir za delovanje, a žal tega nismo dočakali.
Kaj je razlog za premajhno zavzetost pristojnih za prepotrebne sistemske spremembe, s katerimi bi boj proti korupciji oziroma preprečevanje korupcije lahko postalo učinkoviteje? Ali si oblast in politika sploh želijo imeti učinkovit organ za preprečevanje korupcije? Je boj proti korupciji sploh prioriteta, kot sicer nemalokrat slišimo v političnih govorih, zavitih v celofan? Naj bo mednarodni dan boja proti korupciji priložnost za to, da si vsak, ki ima kakršno koli moč pri tem, zastavi ta vprašanja. Naj se vsak posameznik vpraša, kaj je korupcija, kaj je integriteta, kakšno je pričakovano ravnanje, in o neprimernih in neintegritetnih dejanjih tudi spregovori in jih prijavi ustreznim organom. Družbena toleranca do koruptivnih in neetičnih ravnanj, kot tudi občutje, da proti korupciji ni mogoče nič narediti, ker je tako zakoreninjena, je največja ovira v boju proti korupciji in pri preprečevanju korupcije.
Tako tudi očitki, da je komisija brezzobi tiger, niso na mestu. Komisija si ne želi dodatnih pooblastil, ki jih že imajo bodisi organi pregona bodisi sodišča. V komisiji si želimo delovati v okolju, kjer je družba tako zrela, da ugotovitve komisije o kršitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ne bodo mogle izzveneti v prazno, pač pa bo politična kultura na takšni ravni, da bodo glede na resnost ugotovljenih kršitev sprožene tudi temu ustrezne sankcije.
Male korake k taki družbi lahko naredi vsak od nas. Le z veliko malih korakov lahko naredimo velik korak naprej v družbo, ki bo korupciji glasno in odločno rekla ne.
Boris Štefanec, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije