Ljubljana, 24. Aprila 2017 – Zaradi nekaterih netočnih in nepopolnih navedb v medijih, vezanih na odločitev Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi, ki jo je vložila Komisija za preprečevanje korupcije (komisija) v primeru Bratušek, želi komisija javnost seznaniti z razlogi vložitve pritožbe.
Ustavna pritožba komisije se nanaša zgolj na dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v odločbi, na katero se nanaša pritožba, popolnoma spremenilo pravno prakso, ne da bi to spremembo ustrezno obrazložilo. V nobenem delu pa se pritožba ne nanaša na samo vsebino zadeve Alenke Bratušek. Gre za oster zasuk v dojemanju delovanja oziroma izvajanja zakonskih nalog pritožnice in pravne narave njenih ugotovitev. In ravno to je bil ključni razlog vložitve ustavne pritožbe na Ustavno sodišče RS, saj si komisija prizadeva, da kot samostojen in neodvisen državni organ odloča v skladu z zakonom in ustaljeno sodno prakso.
Komisija poudarja, da je samostojen in neodvisen državni organ, ki z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v ZIntPK in v drugih zakonih. V skladu z določbami ZIntPK komisija izdaja načelna mnenja ali ugotovitve o konkretnem primeru, ki ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe in nimajo oblike upravne odločbe. Postopek, ki ga vodi komisija, začne in vodi po uradni dolžnosti, uvede pa ga na lastno pobudo, na podlagi prijave pravne ali fizične osebe ali na zahtevo državnega zbora, vlade.
Glede na jasne določbe ZIntPK je komisija zavzela stališče, da vodenje njenih postopkov ne pomeni odločanja o upravni zadevi, zato posledično tudi ugotovitve o konkretnem primeru niso upravni akt. Na tak način je komisija sprejemala vse ugotovitve od uveljavitve ZIntPK dalje. Omenjeno stališče je smiselno upoštevalo tudi Upravno sodišče RS, ki je tožbe posameznikov, vložene zoper ugotovitve komisije, sprejelo v obravnavo in odločanje. Pravilnost opisanega stališča je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v več zadevah in zavzelo jasno stališče, da ugotovitve o konkretnem niso upravna odločba in tudi ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe, kar je za komisijo predstavljalo uveljavljeno prakso. Vrhovno sodišče RS je tudi navedlo, da so določbe ZIntPK v zvezi s pravno naravo ugotovitev tako jasne in da vsebina ugotovitev ustreza vsebini, ki jo ugotovitve morajo imeti ZlntPK, da posebno pojasnjevanje, zakaj ugotovitve ne pomenijo odločanja o upravni zadevi in tudi niso upravni akt v smislu ZUP oziroma ZUS-1, niti ni potrebno (sodba VS RS št. I Up 476/2013).
Prvostopenjsko sodišče je v zadevi Bratušek pojasnilo, da izpodbijanega akta ni mogoče uvrstiti med upravne akte ne po definiciji upravnega akta po določilih ZUP, in tudi ne po definiciji upravnega akta po ZUS-1. V tej isti zadevi pa je Vrhovno sodišče RS kot drugostopenjsko sodišče zavzelo povsem drugačno stališče kot komisija in sodišče prve stopnje, in sicer, da so ugotovitve o konkretnem primeru upravni akt, ki posegajo v pravno varovani položaj posameznika (sodba VS RS št. I Up 73/2016).
Vrhovno sodišče RS je tako v podobnih zadevah, v dveh sodbah, sprejelo povsem diametralno nasprotujoči si pravni stališči.