Spet smo priča aferi. Odstopil je prostorski minister, ki je domnevno nezakonito posegel v prostor. Afera je spet na področju, glede katerega nadzorne institucije že dalj časa opozarjajo na nepravilnosti, napačne poteze in škodljive prakse. Problem ignorira tako izvršilna kot zakonodajna oblast, dokler ne preraste v afero. Ukrepanje pristojnih se »poganja« na škandale, vmes pa pada zaupanje v javni sektor in ugled institucij.
Pri črnih gradnjah in odnosu do urejanja prostora lahko govorimo o sistemskem in sistematičnem zanemarjanju ter razraščanju problema. V zvezi s prostorom je na delu toliko zasebnih interesov, da so, tudi po ugotovitvah upravnih enot, ti postopki izrazito korupcijsko izpostavljeni.
V lanskem letu je v zvezi s tem komisija izdala več priporočil in ugotovitev, sveto-vala je tudi bolj premišljeno sprejemanje in spreminjanje zakonodaje s področja okolja ter prostora. Tako pa prihaja do nepremišljenih rešitev, in potem imamo primer, ko je sprejeta tudi takšna uredba o nezahtevnih objektih, ki je bila v slabem mesecu dni spremenjena že trikrat. Kje je tu pravna predvidljivost?
Dodatno je problematično delovanje gradbene inšpekcije. Najbolj kritičen je podatek, da je bilo že lani na mizah inšpektorjev več kot 4000 izvršljivih postopkov glede črnih gradenj, torej objektov, ki bi jih bilo možno takoj porušiti, pa inšpekcija za to nima sredstev. Hkrati pa je bilo ugotovljeno, da so realna tveganja pri vodenju inšpekcijskih oziroma izvršilnih postopkov (neenakopravna obravnava prijav, različnost ukrepov v enakih primerih, opustitev spremljanja rokov izvršljivosti odločb oziroma sklepov, neuvedba izvršilnega postopka kljub poteku roka in podobno). Glede na navedbe, ki jih je pridobila komisija med postopkom, se nekateri investitorji odločajo za grad-nje brez ustreznih dovoljenj, računajoč, da se bodo postopki za rušenje »zavlekli« do naslednje množične legalizacije (t. i. amnestije). Smiselno in nujno bi bilo, kot so to storili na primer v Nemčiji, sprejeti strateško – dolgoročno ureditev, da legalizacija črne gradnje pač ni možna. To bi odvračalo črnograditelje, ki delajo po načrtu pričakovane legalizacije. Priporočila komisije so naletela na gluha ušesa.
Ne bomo poudarjali, kaj vse bi sistemsko na tem področju lahko postorili že pred časom – na to je opozarjal tudi Varuh človekovih pravic – pa bi bili problemi danes manjši. Enako velja za druga področja: stečajnike, neplačevanje prispevkov zaposlenim, financiranje političnih strank … Raje poudarimo – nadzorne institucije so tudi sistem zgodnjega opozarjanja. Dobro je upoštevati alarmni zvonec, ko zazvoni. Običajno ne gre za vajo. Pogrešamo reševanje problemov, preden prerastejo v afero.
Rok Praprotnik
Celotna 23. številka KPK Vestnika je dostopna tukaj.