Transparency International (TI), krovna organizacija nevladne organizacije Društva Integriteta, je danes, 5. 12. 2012., objavila indeks zaznave korupcije za leto 2012 (CPI). Gre za vsakoletno raziskavo, ki meri zaznavo stopnje korupcije v javnem sektorju v posamezni državi. Med 176 državami, vključenimi v letošnjo raziskavo, se je Slovenija uvrstila na 37. mesto; dosegla je indeks 61, pri čemer rezultat »0« pomeni visoko koruptivnost države, rezultat »100« pa korupcijsko »zelo čisto« državo.
Z vidika Slovenije govorimo torej o nadaljevanju trenda poslabšanja stanja na področju korupcije. Komisija za preprečevanje korupcije na to opozarja ob mnogih priložnostih, med drugim ob lanskem merjenju TI, žal pa je opozorilo aktualno tudi ob današnjih rezultatih in širšem trenutnem dogajanju v Sloveniji – in sicer da sta problem in globina korupcije večja, kot smo si pripravljeni priznati, da gre za resen in realen problem ter da je skrajni čas za ukrepanje – na vseh ravneh.
Pri tem ne moremo mimo tega, da je vrsta izpostavljenih politikov danes v predkazenskih in kazenskih postopkih, povezanih z domnevno zlorabo njihove funkcije – vključno in najprej s predsednikom vlade, županom Ljubljane in predsednikom največje opozicijske stranke. Politični somišljeniki ter mnenjski voditelji enih in drugih lahko sicer pojasnjujejo in relativizirajo pravne nianse posameznih postopkov ter pravnih statusov osumljenih ali obtoženih – a dejstvo ostaja, da tako stanje škoduje verodostojnosti politike ter zaupanju v iskrenost deklaratornega zavzemanja za boljšo kvaliteto vladanja in omejevanja korupcije, obenem pa (neupravičeno) politizira ter obremenjuje delo nadzornih preiskovalnih in pravosodnih organov.
Rezultati TI 2012 sovpadajo tudi z ugotovitvami komisije iz aktualnega Obdobnega poročila KPK 2011–2012, vključno z izsledki raziskave in analize gospodarskega ter poslovnega okolja v RS v luči sistemske korupcije, ki jo je prav tako izvedla komisija. Živimo v državi z močno prisotno sistemsko- in korupcijo ustroja, predvsem na področju upravljanja s podjetji in bankami v večinski državni lasti ter pri javnem naročanju, hkrati pa v državi, kjer je bilo skozi desetletja prevzemanje in uveljavljanje kazenske, odškodninske, politične, moralne ter etične odgovornosti skoraj ničelno. Problem si torej lahko priznamo, ali pa še naprej vztrajamo na sedanji praksi, da v javnem, medijskem in političnem okolju pri razpravah o korupciji prevladujeta dve skrajnosti – na eni strani relativiziranje globine in širine problema ter osredotočanje zgolj na posamezne afere, na drugi strani pa posploševanje, da nič ne deluje, da se nič ne da in da so vsi enaki.
Kljub aktualnemu družbenemu dogajanju, ki je posledica stanja, ki je v Sloveniji prisotno že desetletje in več, na komisiji verjamemo, da so spremembe v pozitivno smer mogoče. Vendar, kot je v uvodnem nagovoru obdobnega poročila 2011–2012 zapisal predsednik KPK Goran Klemenčič in velja tudi ob tej priložnosti: »Predpogoj za to je večja stopnja politične kulture, resno in odgovorno delo, ustrezni zakonodajni ter materialni pogoji za delo javnih nadzornih institucij, manj lažne solidarnosti, usmerjene v prikrivanje lastnih napak v javnem sektorju, in zavedanje, da za omejevanje korupcije niso pristojni samo represivni organi, ampak vsak posamezni javni uslužbenec, ki svoje delo dojema kot odgovorno, ki nekaj da na svojo integriteto in ki navkljub tem vrednotam neprijaznemu okolju ne pristane na apatičnost ter cinizem.«