Problematika stanja korupcije in nasprotja interesov v državi, posredno pa tudi šibkost vladavine prava, integritete javnega sektorja, pravne in politične kulture oziroma umanjkanja slednjih treh, je razvidna v obdobnem poročilu, ki ga je KPK v preteklih dneh posredovala državnemu zboru; je aktualno in zajema obdobje do oktobra 2012 ter bo v kratkem v celoti dostopno javnosti.
Živimo v državi, v kateri je močno prisotna sistemska korupcija in korupcija ustroja, predvsem na področju upravljanja s podjetji in bankami v večinski državni lasti ter na področju večjih projektov javnega naročanja; hkrati pa v državi, kjer je bilo skozi desetletja prevzemanje in uveljavljanje kazenske, odškodninske, politične, moralne in etične odgovornosti skoraj ničelno. Dejstvo je, da je vrsta izpostavljenih politikov danes v predkazenskih in kazenskih postopkih, povezanih z domnevno zlorabo njihove funkcije. Politični somišljeniki in mnenjski voditelji enih in drugih lahko sicer pojasnjujejo in relativizirajo pravne nianse posameznih postopkov ter pravnih statusov osumljenih ali obtoženih, a dejstvo – brez prejudiciranja končnih odločitev sodišča – ostaja, da tako stanje škoduje verodostojnosti politike in veri v iskrenost deklaratornega zavzemanja za boljšo kvaliteto vladanja in omejevanja korupcije, obenem pa politizira ter obremenjuje delo nadzornih preiskovalnih in pravosodnih organov.
Iz stanja, kakršno je predstavljeno v poročilu komisije, je mogoče hitro priti do zaključka, Slovenija nima resnične vizije in nadarjenosti za reševanje vprašanja korupcije na sistemski ravni, niti politične volje okrepiti transparentnost, odgovornost in integriteto na področjih, ki so imanentna problemu. Prelaganje odgovornosti za sedanje stanje zgolj na klasične organe odkrivanja, pregona in sojenja (pri čemer je dejstvo, da tudi ti, vključno s komisijo, ne delujejo/-mo optimalno) je iluzorno in zanika stroko ter dognanja, ki so se v zadnjih desetletjih v svetu razvila na temo protikorupcijske doktrine in jih zaobjema vrsta mednarodnih konvencij, vključno s Konvencijo Združenih narodov proti korupciji, dokumenti OECD in Sveta Evrope.
Čeprav se bo v danih okoliščinah slišalo neverjetno, je komisija mnenja, da so spremembe v pozitivno smer glede omejevanja korupcije vendarle mogoče. Odločitev za to pa ni zgolj politična, ampak mora dozoreti v glavah predstojnika prav vsake notranjeorganizacijske enote v javnem sektorju ter pri vsakem javnem uslužbencu in prebivalcu Slovenije posebej. V nasprotnem primeru vztrajamo pri zamegljevanju, posameznih aferah, apatiji in pesimizmu, politikanstvu ter relativiziranju krivde akterjev in celo zanikanju obstoja ter resnosti problema.
Za konec še stavek o krizi. Korupcija ni samo rak socialne in pravne države, uničuje poslovno okolje in omogoča – na netransparenten način – delovanje privilegiranih posameznikov in interesnih skupin. Odločenost državne oblasti, da omeji korupcijo, je torej tudi pokazatelj odločenosti oblasti za izhod iz krize in zavzemanje za vzdržno gospodarsko rast.
Goran Klemenčič
Celotno 20. številko KPK Vestnika najdete tukaj.