Evropski parlament in Evropska komisija sta 23. junija 2011 vzpostavila skupni javni register transparentnosti. Namen vzpostavitve skupnega registra je v spremljanju delovanja zastopnikov interesov, ki poskušajo vplivati na oblikovanje politik, sprejemanje predpisov in odločanje v evropskih institucijah.
Evropski komisar in podpredsednik Evropske komisije Maroš Šefčovič je v nedavnem prispevku pod naslovom Leto transparentnega življenja, ki ga je objavil v European Voice in na spletni strani Evropske komisije, našteval predvsem uspehe registra. V prvem letu se je tako v register vpisalo več kot pet tisoč organizacij, ki jih zastopa med petnajst in dvajset tisoč lobistov, kar naj bi po besedah Šefčoviča zajelo okoli 80 odstotkov vseh bruseljskih lobistov. Register temelji na prostovoljni registraciji in komisar Šefčovič meni, da morajo institucije in državljani spremljati, katere organizacije so se registrirale in katere ne, ter ob tem premisliti, kakšni so motivi tistih, ki se niso odločile za registracijo. Sam namreč meni, da se bodo neregistrirane organizacije, ob tveganju izgube ugleda, v prihodnje same prostovoljno registrirale.
Na drugi strani pa so se v ALTER-EU (Zveza za transparentno lobiranje in ureditev etike) do prvega leta od uveljavitve registra v analizi z naslovom Premetene statistike – Čas za popravilo evropskega registra transparentnosti, kjer so analizirali tako kvaliteto kot kvantiteto registracij, opredelili precej bolj kritično. V analizi poudarjajo, da kljub povečanemu številu registracij, velik del pomembnih »igralcev« še vedno ostaja neregistriran. Predstavniki evropskih institucij trdijo, da je vpis v register dejansko obvezen, saj Evropski parlament dovoljuje pridobitev izkaznice za vstop v svoje poslopje le tistim, ki so registrirani. ALTER-EU pa v svoji analizi trdi, da ta »de facto« obvezna registracija ne obstaja, kar argumentira s podatki, da nekateri največji lobisti in lobiji v evropskem prostoru še naprej ostajajo neregistrirani. Natančneje – 120 podjetij, ki aktivno lobirajo, in veliko število pravnih pisarn ostaja neregistriranih, pri čemer poudarjajo, da ne gre za mala podjetja, ampak zelo vplivne korporacije, kot so Goldman Sachs, Deutsche Bank, Monsanto, Apple in drugi. Neregistriranih ostaja tudi 70 specialziranih lobističnih podjetij.
Po mnenju Šefčoviča je prostovoljni pristop k registru najpreprostejši in najbolj učinkovit za spremljanje lobističnih stikov, s čimer pa se v ALTER-EU ne strinjajo v celoti. Poudarjajo, da je takšno spremljanje dejavnosti lobiranja že res enostavno, učinkovito pa še zdaleč ni, saj ne omogoča učinkovitega spremljanja lobiranja. Registrirane organizacije namreč pogosto ne razkrijejo teme lobiranja, na čigav račun so lobirali in koliko so bili za to plačani. ALTER-EU pa meni, da je navajanje točnih in dejanskih zneskov za opravljanje lobističnih storitev prvenstvenega pomena, da bi lahko natančno in učinkovito ugotovili obseg lobiranja. V zgoraj navedeni analizi so ugotovili, da so omenjeni podatki žal pogosto netočni in zavajajoči, saj je na primer več kot 50 registriranih organizacij navedlo, da so za lobiranje letno porabili manj kot 1 evro.
ALTER-EU svojo analizo zaključuje z mnenjem, da v kolikor je cilj Evropske komisije in Evropskega parlamenta zagotoviti transparentnost lobiranja, je po štirih letih prostovoljnega pristopa nastopil čas, ko je potrebno predpisati obvezno registracijo in poročanje vseh lobistov in organizacij.
Sicer je ALTER-EU koalicija, sestavljena iz okoli dvesto skupin civilne družbe, sindikatov, akademikov in agencij za javne zadeve, ki jih druži skrb nad vse večjim vplivom korporativnih lobistov na politični dnevni red evropskih institucij, kar lahko posledično vodi v manj demokracije pri odločanju v evropskih institucijah in odlašanje, omilitev ali blokado nujno potrebnih reform na področju socialnih politik, okoljske ureditve in zaščite potrošnikov.
Viri: EuropeanVoice.com, EUobserver.com, ALTER-EU