Komisija za preprečevanje korupcije

Integriteta, odgovornost, transparentnost

Brez nasprotij interesov v večje zaupanje

Univerzalna in splošno sprejeta definicija nasprotja interesov ne obstaja, večina zakonskih in teoretičnih opredelitev pa izhaja iz tega, da do nasprotja interesov pride, kadar je javni interes okužen z zasebnimi interesi. Nasprotje interesov je škodljivo v prvi vrsti zato, ker najeda zaupanje, ki je izjemno pomembna vrednota za vsak organ in organizacijo iz javnega, pa tudi zasebnega sektorja. Pri tem je potrebno poudariti, da je potencialno nasprotje interesov (tudi videz nasprotja interesov) oziroma občutek posameznikov, da to nasprotje obstaja, enako škodljiv kot dejansko nasprotje interesov, saj oboje ustvarja nezaupanje javnosti v institucije javnega sektorja.

Za prikaz razsežnosti vsebine in odprtih vprašanj, povezanih z nasprotjem interesov, si bomo za to priložnost izposodili primer, ki ga v članku »Conflict of Interest: The Very Idea« navaja M. S. Pritchard:

Znanstvenika imenujejo v komisijo za strokovno oceno raziskovalnih projektov, ki bo podlaga izboru za njihovo financiranje. Pri pregledu prijav znanstvenik opazi, da je pri enem od projektov kot plačani svetovalec predviden tudi on sam. Njegova dolžnost je, da poda neodvisno in objektivno oceno o projektih. Kaj naj torej stori v primeru, ko ima očiten interes za to, da točno določen projekt doseže pogoje financiranja? Javnost se bo namreč upravičeno vprašala, ali je ta interes vplival na njegovo oceno projektov. Pri tem je treba posebej poudariti, da v tej fazi nasprotje interesov ne pomeni avtomatično, da bo znanstvenik pristranski. Sam lahko celo verjame, da njegov zasebni interes, povezan z ugodnim razpletom odločitve o financiranju točno določenega projekta, ne bo vplival na njegovo ocenjevanje projektov in da bo tudi »svoj« projekt lahko ocenil popolnoma pošteno. Naj torej ostane ali bi bilo morda bolje, da se odloči, drugače – da bo sodeloval pri ocenjevanju ostalih projektov, ko bo na vrsti njegov, pa se bo izločil iz ocenjevanja in za ta čas zapustil sejo ocenjevalne komisije? Tudi slednja situacija je problematična. Ko so enkrat razglašeni rezultati in je znano, da je med zmagovalnimi projekti tudi projekt tega znanstvenika, se bodo tisti, ki niso imeli vpogleda v potek ocenjevanja, upravičeno vprašali, ali je bila njegova ocena (tudi konkurenčnih projektov) vseeno »okužena« z njegovim interesom, da se financira točno določen projekt, in ali je morda njegova siceršnja navzočnost vplivala na ostale člane ocenjevalne skupine, da so temu projektu dali prednost pred ostalimi. Ko se pojavijo dvomi, je nanje treba odgovoriti. Toda – kako naj znanstvenik, ki je sodeloval pri ocenjevanju, javnosti dokaže, da njegov zasebni interes ni vplival na njegovo presojo? In kako naj to dokaže sam sebi? Dejstvo je, da je na te dvome težko ali celo nemogoče odgovoriti. Četudi je bilo delovanje znanstvenika dejansko povsem objektivno in nepristransko in njegov zasebni interes ni vplival na ocenjevanje projektov, javnost še vedno ne bo povsem zaupala tej presoji oziroma oceni. Glede na vsestransko izjemen pomen zaupanja v posamezne odločitve pa je treba v vsakem primeru narediti vse, kar je mogoče, da se minimizirajo ali odpravijo tveganja za zmanjšanje zaupanja javnosti v odločanje v posameznem primeru. Glede na predstavljene dileme je torej najboljša možna rešitev popolna izločitev tega znanstvenika iz sodelovanja v ocenjevalni komisiji.

S takšnimi in podobnimi vprašanji, ki se pojavljajo v najrazličnejših sferah javnega sektorja, se pogosto srečujemo na Komisiji za preprečevanje korupcije. Razlog, da smo za uvodnik namesto domače prakse izbrali primer iz tuje literature, je v tem, da pokažemo, da vztrajanje na dolžnem izogibanju nasprotju interesov ni posledica »čudnih« idej domačega zakonodajalca in posledično nerealne prakse komisije, ampak mednarodno uveljavljen etični (in pri nas tudi zakonski) standard, ki od posameznikov iz javnega sektorja zahteva, da v primeru nasprotja interesov primarno skrb namenijo objektivni in nepristranski izvedbi javnih nalog – se pravi dajo javnemu interesu absolutno prednost pred svojimi zasebnimi interesi.

dr. Liljana Selinšek

Celotna šestnajsta številka KPK Vestnika je dostopna tukaj.

Brez nasprotij interesov v večje zaupanje
Pomakni se na vrh

Accessibility Toolbar