Problem korupcije v Sloveniji je resen in realen. Ni rezultat domišljije Komisije za preprečevanje korupcije ali javnomnenjskih anket nezadovoljnega ljudstva. Je realnost tranzicije in sistematičnega podcenjevanja pomena pravne države. Posledica tega je šibkost imunskega sistema države (nadzornih, regulatornih in pravosodnih institucij), ki ni bil vzpostavljen v meri, ki jo terja tržni ekonomski model.
Slovenija ima dokaj majhen (čeprav ne zanemarljiv) problem s klasično administrativno korupcijo »modrih kuvert«. Pravi problem je sistemska korupcija, tesno povezana s šibko integriteto javnega sektorja, neobvladovanjem konfliktov interesov, pomanjkanjem prevzemanja odgovornosti za svoja ravnanja ali opustitve (ne samo s strani politike, ampak tudi administracije), prenormiran (in kljub temu luknjičast) sistem javnega naročanja, netransparentno lobiranje in še vedno prekomerni vpliv politike ter ozkih interesnih skupin na upravljanje državnega premoženja.
V Sloveniji del politike, mnenjskih voditeljev in celo institucij tišči glavo v pesek glede globine problema, ne prevzema odgovornosti za njegovo omejevanje ali pa ponuja poenostavljene rešitve. Vendar: korupcija ni vzrok, ampak predvsem posledica širših družbenih anomalij. Prelaganje odgovornosti za rešitev sedanjega stanja zgolj na klasične organe odkrivanja, pregona in sojenja (pri čemer je dejstvo, da tudi ti ne delujejo optimalno) je iluzorno, saj zanika stroko in dognanja zadnjih desetletij, ki jih zaobjema Konvencija Združenih narodov proti korupciji. Treba je odpravljati vzroke korupcije.
Nujna je boljša zakonska podlaga, ustrezni materialni pogoji za delo nadzornih institucij in pa sprememba mentalitete, predvsem pa manj lažne solidarnosti s prikrivanjem napak v javnem sektorju ter zavedanje, da je za omejevanje korupcije odgovoren vsak posamezen javni uslužbenec.
Leto 2011 je bilo na področju korupcije prelomno tudi za EU. Evropska komisija je prvič objavila oceno, da jo tovrstna korupcija stane prek 120 milijard evrov letno ter priznala, da je sedanja finančna kriza tudi posledica neobvladovanja korupcijskih tveganj. Z letom 2012 postaja omejevanje korupcije prvič tudi ena od prioritet EU.
Kje je v tem Slovenija? Lahko si problem priznamo in ga začnemo celostno reševati, ali pa vztrajamo pri dosedanjem načinu, ki omogoča zamegljevanje in odvračanje pozornosti od najtežjih pojavnih oblik sistemske korupcije, relativiziranje krivde njenih akterjev ter celo zanikanje obstoja in resnosti problema.
V nasprotju s splošnim prepričanjem odločitev za eno ali drugo pot ni samo politična, ampak je strokovna in tudi osebna, mora pa dozoreti v glavah predstojnikov prav vsake notranje organizacijske enote javnega sektorja in pri vsakem javnem uslužbencu posebej.
Goran Klemenčič