S problemom financiranja političnih strank v Sloveniji je približno tako, kot z globalnim reševanjem problema segrevanja ozračja. Obstaja precejšnje strinjanje, da sedanje stanje ni dobro, da je treba ukrepati in nekaj storiti. Ko pa je treba sprejeti rešitev in napraviti korak naprej, pa nikoli ni pravega strinjanja, v katero smer naj gre ta korak, kako dolg naj bo in kdo ga bo naredil. Pogosto je na mizo vržen tudi argument, da zdaj preprosto ni pravi trenutek.
In tako se v Sloveniji tudi ta volilna kampanja začenja brez boljše ureditve pri financiranju političnih strank.
Skupina držav Sveta Evrope proti korupciji GRECO je že v lanskem letu opozarjala, da Slovenija ne izpolnjuje priporočil na tem področju. V iztekajočem se mandatu je vlada sicer pripravila (v marsičem pomanjkljiv) predlog zakona, ki ni videl poslanskih klopi.
Ključni korak torej (spet) ni bil storjen.
Zgodovina pozna veliko škandalov s tega področja – prav v tem času so odprte preiskave sumov v Avstriji in na Hrvaškem, če omenimo samo dve nam najbližji državi. Tudi Slovenija na te pojave ni imuna.
Transparentno financiranje političnih strank in kampanj je nujno. Pomemben je predvsem dejanski, ne zgolj formalni (kot je zdaj v Sloveniji) nadzor nad tem področjem, saj se s tem vzpostavlja odgovornost akterjev, ki iščejo zaupanje volivcev. Zaupati pa kaže zgolj tistim, ki spoštujejo pravila.
Sporne in nedovoljene prakse financiranja strank ter volilnih kampanj so v samem bistvu skregane z osnovnimi vrednostnimi postulati demokracije, kot so integriteta, vladavina prava in odgovornost. Delujoča in zrela demokracija ima te vrednote vklesane v kamen. Izkušnje kažejo, da teh vrednot ne delimo vsi, zato so potrebna pravila, ki morajo biti jasna, razumljiva in takšna, da jih bo čim težje kršiti. Pomanjkljivost sedanje ureditve financiranja političnih strank v Sloveniji namreč ni v tem, da je slaba sama po sebi. Ne. Videti pa je, kot da bi bila normativa napisana s predpostavko, da je nihče ne bo skušal kršiti.
Rok Praprotnik