Odvetnik, ki namerno izkorišča nepoučenost, zmoto ali boječnost nasprotne stranke, da bi tako dosegel neupravičen uspeh za svojo stranko, krši dolžno ravnanje in s tem omogoča drugemu neupravičeno korist, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije – ZPKor (Uradni list RS, št. 2/04 in sprem.) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 8.1.2008 sprejela
Načelno mnenje številka 116
- Odvetnik, ki namerno izkorišča nepoučenost, zmoto ali boječnost nasprotne stranke, da bi tako dosegel neupravičen uspeh za svojo stranko, krši dolžno ravnanje in s tem omogoča drugemu neupravičeno korist, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija je prejela prijavo o sumu korupcije, po kateri odvetnik, ki nastopa kot pravni zastopnik delodajalcev, z napačnim pravnim poukom zavaja odpuščene delavce pri uveljavljanju varstva njihovih pravic v postopku odpovedi delovnega razmerja ter tako doseže neupravičen uspeh svojih strank. Prijavitelj je predložil gradivo, s katerim utemeljuje prijavo in predlagal, da ga Komisija preuči.
Iz prijave in zbranega gradiva izhaja, da je župan ene od mestnih občin (v nadaljevanju: delodajalec) delavki občine izdal dve odločbi o izredni odpovedi, prvo 02.02.2006 in drugo 13.02.2006. Na obeh je pravni pouk z identično vsebino: “Javna uslužbenka lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi”. Odpuščena delavka je sledila pravnemu pouku in zoper izredno odpoved vložila tožbo. Sodišče je obe izredni odpovedi razveljavilo in delodajalcu naložilo, da jo pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko zaradi odpovedi ni bila v službi, prizna vse pravice iz dela in vrne vse njene stroške postopka. Na sodbo prvostopenjskega sodišča je delodajalec vložil pritožbo na višje sodišče, ki je odločilo njemu v prid. V obrazložitvi sodbe je med drugim zapisano, da je imela odpuščena delavka status javne uslužbenke in je zato treba v zvezi z njeno izredno odpovedjo delovnega razmerja upoštevati določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/02, 23/05 in 113/05). Ker je način prenehanja delovnega razmerja javnih uslužbencev z izredno odpovedjo urejen v tem zakonu (ZJU), je višje sodišče ugotovilo, da je za odločanje o pravicah oziroma obveznostih javnega uslužbenca kot procesna predpostavka določeno pravno varstvo (pritožba) pri delodajalcu, direktno sodno varstvo pa ni dopustno. Po četrtem odstavku 24. člena ZJU je sodno varstvo dopustno le pod pogojem, da je javni uslužbenec pred tem izkoristil možnost pritožbe pri pristojnem organu – komisiji za pritožbe iz delovnih razmerij pri delodajalcu (35. člen ZJU). Tako je višje sodišče odločilo, da v sodnem postopku na prvi stopnji ni bila izpolnjena procesna predpostavka (pritožba na delodajalca) in je zaradi tega sodbi sodišča prve stopnje razveljavilo ter odločilo v prid delodajalcu.
Gradivo, ki ga je Komisija pregledala, potrjuje, da je na strani delodajalca v vseh postopkih, od izredne odpovedi do sodbe višjega sodišča, sodeloval isti odvetnik.
I.
Ustava Republike Slovenije v 137. členu določa, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Po Zakonu o odvetništvu (ZOdv – Uradni list RS, št. 18/93 in sprem.), Statutu odvetniške zbornice (Uradni list RS, št. 15/94 in sprem.) in Kodeksu odvetniške poklicne etike (dostopen je na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije[1]) ima odvetništvo, kot ustavno določen del pravosodja, pomembno in nenadomestljivo vlogo pri delovanju pravosodnega sistema, odvetniki pa uživajo javno zaupanje v njihovo resnicoljubnost, vestnost in strokovnost. Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah poudarja, da zato opravljanje odvetniškega poklica ne zahteva samo izpolnjevanje strokovnih pogojev, temveč v enaki meri ali še bolj terja spoštovanje etičnih načel. To so načela resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, pravil lepega vedenja idr. (odločba Ustavnega sodišča U-I-371/98, Uradni list RS, št. 48/01). Vsa ta načela in pravila, od katerih večino si je predpisala odvetniška stroka sama, da bi tako ohranjala in krepila svoj družbeni ugled in vlogo, so nujna, ker odvetniški poklic po svoji funkciji ne služi samo legitimnim zasebnim in skupinskim interesom v naši družbi, temveč mora istočasno z ustavnega vidika izpolnjevati splošne družbene interese, ki Republiko Slovenijo po 2. členu Ustave opredeljujejo kot pravno državo.[2]
Pravna stroka ugotavlja, da je predstava o odvetniku, ki izhaja iz določb ustavnega reda, ZOdv, Statuta odvetniške zbornice in Kodeksa poklicne odvetniške etike, predstava o resnem in odgovornem strokovnjaku, ki si skupaj z organi pravosodja prizadeva korektno izpeljati postopek, v katerem svojo stranko zastopa tako, da ne izkrivlja dejanskih in pravnih ocen in ne nastopa demagoško.[3] Ustavni red določa temeljne pravne prvine odvetništva. ZOdv, Statut in Kodeks odvetniške poklicne etike pa jih razčlenjujejo tako, da natančneje urejajo pravna in moralno-etična pravila, po katerih morajo ravnati odvetniki, tako v odnosu do strank, ki jih zastopajo kot tudi v odnosu do nasprotnih strank. ZOdv v drugem odstavku 11. člena zahteva, da mora odvetnik pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih Kodeksa odvetniške poklicne etike. Nasprotni stranki je v Kodeksu namenjeno celotno poglavje z naslovom “Nasprotna stranka” (Kodeks, členi od 54 do 60). V 55. členu Kodeksa je tako zapisano, da odvetnik ne sme izkoriščati nepoučenosti, zmote ali boječnosti nasprotne stranke, da bi dosegel neupravičen uspeh za svojo stranko. Vsako ravnanje odvetnika, ki je v nasprotju s 55. členom Kodeksa, je disciplinska kršitev po 14. točki 77. a člena Statuta odvetniške zbornice. Po določbi 59. člena Kodeksa odvetnik nasprotne stranke naj ne bi smešil, zaničeval, zmerjal ali ji grozil. Že iz navedenih povzetkov pravil Kodeksa izhaja, da se mora odvetnik zavedati, da ni zavezan samo trenutni stranki, temveč je dolžan ravnati v korist vseh svojih (potencialnih) strank. Njihov temeljni interes je brez dvoma v tem, da je postopek korekten in transparenten. Tako pravna stroka poudarja, da strank ne ščiti odvetnik, ampak pravo, ki ga odvetnik le bolj ali manj spretno in dosledno uveljavlja. Dolgoročni interes posameznika in družbe pa je čim bolj harmoničen pravni red in njegovo dosledno uveljavljanje, saj je mogoče le na ta način zagotoviti pravno varnost in načelo enakosti.[4]
II.
Napačen pravni pouk v odločbah o izredni odpovedi, po katerem je v svojo škodo ravnala odpuščena delavka mestne občine, je bil po sodbi višjega sodišča odločilen, da je pri uveljavljanju varstva svojih pravic ravnala napačno in je namesto pritožbe delodajalcu uporabila sodno varstvo. Zaradi tega je dokončno ostala še brez zaposlitve, ki je bila edini stalni vir njenega preživljanja. Odvetnik delodajalca se je na odločitev višjega sodišča odzval tudi v javnosti. V izjavi enemu od dnevnih časopisov je dejal, da bi morala odpuščena delavka kot javna uslužbenka vedeti, da se mora pritožiti na komisijo (delodajalca), čeprav tega v pravnem pouku izredne odpovedi ni bilo, in da tudi sicer nepoznavanje zakonov škodi. K temu je dodal, da se je pri pisanju pravnega pouka zgodila napaka: “Takrat niti sami nismo vedeli, ali se je res treba najprej pritožiti komisiji, ker so se ravno takrat sprejemale spremembe zakona”, je odvetnikovo izjavo v izvirniku javnosti prenesel časopis. Z drugimi besedami, odvetnik je povedal, da v postopku izredne odpovedi sam ni vedel, kateri zakon je treba uporabiti in je zato nasprotni stranki dal napačen pravni pouk, škodo, ki jo je nasprotna stranka (odpuščena delavka) utrpela, ker je ravnala po tem pravnem pouku, pa je v izjavi za javnost pripisal njenemu nepoznavanju zakonov.
V razmerah, ko je z izredno odpovedjo delovnega razmerja ostala brez edinega rednega vira sredstev za preživljanje, je bila delavka v bistveno šibkejšem položaju nasproti močnejšemu delodajalcu, njegovemu administrativnemu aparatu in odvetniku. Pri tem ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je ostala brez službe v starostnem obdobju svojega življenja, ko ima posameznik po izrednem prenehanju delovnega razmerja bistveno manj možnosti za novo zaposlitev. Izredna odpoved delovnega razmerja bi v takšnih razmerah pri vsakem razumnem človeku povzročila tako hudo stisko, v kateri se je objektivno težko na enakopraven način uspešno spopadati z bistveno močnejšim delodajalcem in njegovim odvetnikom. Z vsem tem je bil odziv odpuščene delavke, ko je z zaupanjem v ustavni red, zakon (ZOdv) in pravila odvetniške etike o poštenosti, vestnosti in strokovnosti odvetnikov ravnala po pravnem pouku v izredni odpovedi delovnega razmerja, po mnenju Komisije povsem pričakovan odziv razumnega človeka, ki se zlasti v zapletenih pravnih zadevah, usodnih za njegovo eksistenco, zanaša na temeljna načela in pravila, na katerih je sicer zgrajena pravna država in na katerih sloni tudi javno zaupanje v poštenost ter strokovnost odvetniškega poklica.
III.
Pravni pouk v izrednih odpovedih delovnega razmerja začenja z besedno zvezo “javna uslužbenka”, kar dokazuje, da je imel odvetnik v času, ko je pravni pouk sestavljal, natančno vedenje o tem, kakšen status je imela delavka v postopku izredne odpovedi. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), ki ureja statusni položaj ter pravice in dolžnosti javnih uslužbencev, velja od leta 2002 inje splošno znan kot sistemski predpis za to področje. Po drugi strani odvetnik, ki je sestavil pravni pouk, v javnosti velja kot eden najbolj vplivnih pravnikov in poznavalcev zakonov. To so tiste lastnosti odvetniškega poklica, na katerih slonijo splošne predstave državljank in državljanov o izkušenem in zaupanja vrednem pravnem strokovnjaku. Izjava časopisu, da so ravno v času izredne odpovedi potekale spremembe zakona (ZJU), kar naj bi bil razlog za napako pri sestavljanju pravnega pouka, pa je po mnenju Komisije brez realne podlage. Spremembe ZJU so bile sprejete in objavljene v Uradnem listu decembra 2005 – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B), (Uradni list RS, št. 113/05 z dne 16.12.2005) – tako kot v sodbi (Pdp 20/2007-4) ugotavlja tudi višje sodišče, medtem ko sta bili odločbi o izredni odpovedi delavki mestne občine z nepopolnim oziroma napačnim pravnim poukom izdani 02. in 13. februarja 2006.
Komisija se ni ukvarjala z oceno, po kateri pravni pouk v izredni odpovedi delovnega razmerja naj ne bi bil potreben, ampak je izhajala iz dejanske situacije, da je bil pravni pouk v izrednih odpovedih napisan. Odpuščena delavka je z upoštevanjem pravnega pouka ravnala skladno s pričakovanim zaupanjem v ustavni red, ZOdv in moralno-etična pravila o položaju, vlogi in poslanstvu odvetništva. Zaradi tega je v nadaljevanju ostala brez pravnega varstva in dokončno brez zaposlitve. Napačen pravni pouk je bil po mnenju Komisije odločilno dejstvo, kateremu je odpuščena delavka verjela in tako ostala brez ustavno zajamčenega enakega varstva (22. člen Ustave), sodnega varstva (23. člen Ustave) in dokončno brez službe. Brez službe je ostala v starostnem obdobju svojega življenja, ko so posamezniku po izredni odpovedi delovnega razmerja bistveno zmanjšane možnosti za novo zaposlitev, kar po oceni Komisije vzrokom za posledice, ki jih je utrpela odpuščena delavka, daje posebno težo.
V postopku za izdajo načelnega mnenja se Komisija ni ukvarjala s subjektivno odgovornostjo za nastale posledice, ker je to pristojnost drugih državnih organov in služb. Na podlagi gradiva, ki ga je pregledala, pa pritrjuje prijavitelju in ugotavlja, da je v obravnavanem primeru šlo za ravnanje odvetnika, ki je v nasprotju z 11. členom ZOdv ter 55. in 59. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike. Takšno ravnanje, ko odvetnik opušča z zakonom in Kodeksom poklicne etike predpisane dolžnosti, izkorišča nepoučenost nasprotne stranke, njeno zmoto in boječnost v stiski, v kateri se je znašla ob izredni odpovedi delovnega razmerja, jo po vsem tem še smeši z izjavami v časopisih, češ da ji je škodovalo nepoznavanje zakona, je v Statutu odvetniške zbornice opredeljeno kot kršitev dolžnega ravnanja pri opravljanju odvetniškega poklica. Z vsem tem tudi Komisija meni, da je ravnanje odvetnika, ko v izredni odpovedi delovnega razmerja nasprotni stranki namerno da napačen pravni pouk in s tem doseže svoji stranki uspeh, kršitev dolžnega ravnanja, ki drugemu omogoča neupravičeno korist, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik
——————————————————————————–
[1] http://www.odv-zb.si/default.aspx?cid=2&aid=12.
[2] Plauštajner, K. Komentar 137. člena Ustave Republike Slovenije, v: Šturm, L. et al. (2002): Komentar Ustave Republike Slovenije, FPEDŠ, str. 936-942.
[3] Kranjc, J. Ni vse, kar je dovoljeno, tudi pošteno (spodobno), Pravna praksa 45/07, str. 6-9.
[4] Prav tam.