Ravnanje uradne osebe, vodje oddelka državnega tožilstva, ki v nasprotju s Pravilnikom o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji ne razporedi in ne izroči prejete pošte pisarni z odredbo o vpisu v ustrezne vpisnike, zaradi pričakovane koristi osumljenih oseb v obliki izognitve nadaljnjim postopkom ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) na seji dne 8.8.2008 sprejela naslednje
Načelno mnenje številka 139
- Ravnanje uradne osebe, vodje oddelka državnega tožilstva, ki v nasprotju s Pravilnikom o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji ne razporedi in ne izroči prejete pošte pisarni z odredbo o vpisu v ustrezne vpisnike, zaradi pričakovane koristi osumljenih oseb v obliki izognitve nadaljnjim postopkom ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.
Obrazložitev
Dne 10.7.2008 je Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) prejela pisno prijavo občana o sumu korupcije pri ravnanju nekdanjega državnega tožilca (in vodje oddelka) na enem od tožilstev v Sloveniji. Omenjeni naj bi, po mnenju prijavitelja, domnevno preko 300 uradnih prijav namerno “založil” v omari in tako naj le-te ne bi prišle v obravnavo, kar bi lahko predstavljalo korist za osumljence iz “založenih” zadev.
Pristojnost Komisije, da daje načelna mnenja, ureja 2. alineja 18. člena ZPKor, v 3. alineji 2. člena ZPKor pa je določeno, kaj v tem primeru pomeni beseda “korupcija”. Pristojnost dajanja načelnih mnenj iz 2. alineje 18. člena ZPKor je natančneje urejena v 1. alineji 13. člena Poslovnika komisije, ki določa: Komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. V drugem odstavku istega člena Poslovnika pa je prav tako določeno, da mnenja komisije iz prve alineje prejšnjega odstavka nimajo pravnih ali materialnih posledic. Komisija poudarja, da sprejemanje načelnih mnenj ni postopek odločanja o pravicah in dolžnostih posameznika, saj že sam pojem »načelno mnenje« pove, da gre za neobvezne smernice, po katerih nedoločeno število neidentificiranih subjektov lahko ali pa tudi ne oblikuje svoje ravnanje, da se izognejo situacijam, v katerih lahko zapadejo tveganjem korupcije.
Komisija je iz razpoložljivega gradiva ugotovila, da je v zadevi že razsodilo pristojno sodišče. Najprej je bila izdana oprostilna sodba na okrajnem sodišču, ki je bila pozneje potrjena tudi na višjem sodišču. Tako je bil nekdanji državni tožilec in vodja oddelka na tožilstvu oproščen obtožbe zaradi več kaznivih dejanj. Za pridobitev popolnih podatkov je Komisija zaprosila sodišči za obe predmetni sodbi.
Iz sodbe okrajnega sodišča je razvidno, da okrožni državni tožilec in vodja določenega oddelka okrožnega državnega tožilstva (v tem načelnem mnenju prvi tožilec) v obdobju od 14.2.2000 do 15.3.2004 ni razporedil in izročil vsaj 17[1] prejetih zadev pisarni z odredbo, naj jih vpiše v ustrezne vpisnike, kar je bil dolžan storiti, kot je to določal 93. člen Pravilnika o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS, št. 78/1998 in sprem.; Pravilnik). Omeniti velja, da je predmetnih 17 zadev po navedbah v sodbi prispelo na različne datume v obdobju med letom 2002 in koncem 2003, kar je pred pričetkom veljave Zakona o preprečevanju korupcije, vendar pa bi jih lahko prvi tožilec vpisal še do dne 15.3.2004 (kar je konec obdobja, za katerega je bil osumljen očitanih mu ravnanj), kar pa že sodi v obdobje veljavnosti ZPKor.
Po pričevanju tožilca (v tem načelnem mnenju drugi tožilec), ki je nasledil mesto obdolženega in kasneje oproščenega prvega tožilca, je bil po odhodu prvega tožilca opravljen pregled vseh zadev, ki jih je le-ta zapustil. Drugi tožilec pove, da se je po tem, ko so bili spisi popisani, po seznamu v evidenčni vpisniški službi preverjalo, kam sodijo posamezne zadeve, na tistih zadevah, ki niso bile napisane opravilne številke, so se le-te vpisale, nato pa so se posamezne listine vlagale v spise, kamor so sodile. Nekatere zadeve, na katerih je bilo potrebno še delati, je drugi tožilec sam razdelil v delo, sveže zadeve pa dal odpreti oziroma odrediti, da se odpre spis itd. Drugi tožilec je še natančno pojasnil sistem dela vodje oddelka, kar je odločilnega pomena in sicer: “Vse kazenske ovadbe se zbirajo v uradu vodje, se razvrstijo po vsebini na posamezne oddelke, posredujejo vodjem posameznih oddelkov, nato pa vodja posameznega oddelka ovadbo pregleda in vanjo napravi označbo za vpisničarja, kdo je obdolženi, kdo oškodovanec, za katero kaznivo dejanje gre. Vpisniško-evidenčna služba je nato podatke vnesla v računalnik, odprla spis in ga ponovno dostavila vodji, imel pa je spis že opravilno številko. Vodja je nato dodelil zadevo v reševanje posameznemu tožilcu, vsako pisanje, ki je kasneje prihajalo v zvezi z določeno zadevo, je prišlo le še preko pisarne, saj so se običajno pisanja sklicevala na posamezno zadevo po opravilni številki. Vodja je tako ponovno dobil informacijo, kaj se z zadevo dogaja in z odredbo odredil, da se listina dostavi tožilcu, ki na zadevi dela.” Drugi tožilec je v dokaznem postopku na sodišču tudi povedal, da se po njegovem vedenju v pisarni ni vodila nobena evidenca o tem, kdaj je vodja prejel posamezne kazenske ovadbe oziroma listine in če datum pri indiciranju ni bil zapisan, se po njegovem mnenju tudi ni moglo vedeti, ali je bilo delo opravljeno v istem dnevu ali ne. Včasih se je tudi zgodilo, da je dobil kakšno zadevo, za katero ni vedel kam sodi in v takšnem primeru je odšel v pisarno in preverjal, kam je potrebno zadevo vložiti. To pa je bilo potrebno narediti takoj, saj se je sicer lahko založila glede na veliko število listin, ki so dnevno (tudi do 500) prihajale na tožilstvo.
Druga priča (v tem načelnem mnenju vodja evidenčno-vpisniške službe) je navedla, da je po odhodu prvega tožilca s tožilstva izvedela, da je v njegovi pisarni ostalo veliko število spisov oziroma listin. Druga priča je morala tako sama ugotoviti, kam posamezne listine sodijo in dvigniti spise, pri čemer je šlo za zadeve, ki jih je dobil prvi tožilec na vpogled. Druga priča je še povedala, da so zadeve prišle do vodje oddelkov tako, da jih je pooblaščena oseba prinesla do tajnice vodje oddelka in vodja oddelka jih je tam prevzel. Ker prvi tožilec kot vodja oddelka ni imel svoje tajnice, je zadeve od njega nazaj v pisarno lahko prinesla njegova strojepiska, lahko tajnica ali pa vodja sam, pri tem pa se ni vodila nobena evidenca o tem, katere listine je kdo prevzel in jih nato prinesel že označene nazaj v pisarno. Ko je druga priča pri predmetni zadevi pripravljala spise, so se med temi pojavile tudi listine, za katere se ni dalo ugotoviti, kam sodijo, ker niso imele opravilne številke. Te listine tudi niso bile beležene v evidenci tožilstva, ker takšna evidenca ne obstaja. Listine so se po njenem pričevanju evidentirale šele potem, ko so se vpisale.
Komisija ugotavlja, da sodišče v dokaznem postopku pri predmetni zadevi ni našlo niti enega dokaza, ki bi potrjevali naklep obdolženega tožilca. Tako sodišče navaja, da se nobena izmed 19 listin ne nahaja v spisu, pač pa so omenjene zgolj v poročilu o pregledu zadev, ki jih je ob odhodu s funkcije okrožnega državnega tožilstva zapustil prvi tožilec. Prav tako za nobeno izmed 19 zadev ni navedeno, kdaj je posamezno zadevo obdolženi prejel in od koga, pač pa zgolj, kdaj je posamezna zadeva prispela na tožilstvo. Priči pa sta povedali, da se na tožilstvu ni vodila nobena evidenca o tem, kdaj je posamezni vodja oddelka posamezne zadeve in listine prejel ter jih obdelal. Prav tako sta v obtožnem predlogu navedeni dve zadevi z opravilnima številkama, ki sta že bili zavedeni kot tožilska spisa in torej že vpisani v vpisnik, hkrati pa so obdolženemu očitali, da ni odredil njunega vpisa in ju izročil kazenski pisarni, kar kaže na nejasnost, katere pa ni znala pojasniti niti priča – naslednik prvega tožilca, ki je povedala, da je ob tako velikem številu zadev (tudi do 500 listin dnevno) povsem razumljivo in človeško, da so bile tudi zadeve, za katere se takoj ni dalo ugotoviti, kam sodijo ali pa so bile vpisane dvakrat. Navedenega po mnenju sodišča vsekakor ni mogoče pripisati naklepu prvega tožilca. Tako sodišče zaključuje, da je dokazni postopek pokazal, da ni mogoče trditi, da je bilo obdolženčevo ravnanje namenjeno in usmerjeno izključno v njegovo pasivnost v predmetnih 19 zadevah, saj vsake zamude ali neodreditve vpisa v javno knjigo ni mogoče šteti kot kaznivo dejanje, saj se lahko zgodi, da se listina lahko založi, izgubi ali pa odloži in kasneje pozabi, kar pa vsekakor ne predstavlja naklepa za storitev kaznivega dejanja.
Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi navedlo, da policija po zahtevi drugega tožilca, naj dopolni poročilo, ni ugotovila prav nobene povezave med osumljenci in prvim tožilcem, kakor tudi ni ugotovila nobenih indicev, ki bi potrjevali sum, da obstaja kakršnakoli zveza med oškodovanci oziroma osumljenci ter prvim tožilcem, torej obdolžencem.
Višje sodišče je sodbo prve stopnje potrdilo in v obrazložitvi navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni zanesljive dokazne opore, da naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje in je takšno odločitev utemeljeno oprlo predvsem na ugotovitve, da je tožilstvo in s tem tudi tamkajšnji oddelek, dnevno prejelo veliko število različnih pisanj, da ni bilo posebne evidence za tako prejeto pošto za posamezni oddelek in da so bili primeri, ko so se posamezne zadeve v vpisnik vpisovale dvakrat ali pa tudi založile. Odločilni sta tako za presojo naklepa, kot navaja sodišče, izjavi obeh prič, ko sta opisali dejanske razmere na predmetnem tožilstvu. Sodišče navaja, da je moral biti tožilec posebej natančen in skrben, zlasti pa ažuren, da je ob dejansko velikem številu pisanj sproti razporejal zadeve in nato pisarni oddelka dal pravilno odredbo za vpis v ustrezne vpisnike. Sodišče druge stopnje nadaljuje, da v primeru, da takšne samodiscipline ni bilo, se je dogajalo, kot to opisuje tudi priča, da so se posamezne zadeve založile. Pomembna okoliščina, ki jo je navajala priča in ki je obdolženca prav tako razbremenjevala, pa je postopek indiciranja kazenske ovadbe in vpisa datuma, ki naj bi bil vsaj po izjavi prve priče obvezna sestavina dokumenta. Višje sodišče je v obrazložitvi opozorilo, da takšnega prikazovanja dejanskega stanja na predmetnem tožilstvu pritožba ne problematizira in je prav na podlagi izpovedi prič o dejanskem stanju na predmetnem tožilstvu mogoče še nadalje s precejšnjo stopnjo verjetnosti pričakovati, da zadeve na predmetnem tožilstvu tudi v drugih primerih niso ustrezne in pravilno zavedene v vpisnikih.
V zvezi z okoliščino, ki jo opozarja pritožba o številu pripadlih zadev obdolžencu in kje vse so bile te zadeve najdene (v torbah, škatlah, omarah) sodišče še ugotavlja, da to kaže prej na obdolženčev brezobziren in malomaren odnos do dela, kar pa ne izpolnjuje pogojev za zahtevano obliko krivde za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu KZ.
Postopek pred kazenskim sodiščem, kjer je jasno, da ni mogoče govoriti o storitvi kaznivega dejanja brez dokazane subjektivne odgovornosti – krivde, je tako končan. Postopek s prijavami o sumu korupcije pri Komisiji za preprečevanje korupcije je drugačne narave: bistvenega pomena za to, da se Komisija lahko v skladu z 18. členom Zakona o preprečevanju korupcije in 13. členom Poslovnika Komisije (Uradni list RS, št. 105/04) na svoji seji načelno opredeli, ali to ravnanje ustreza definiciji korupcije, kot je opredeljena v 2. členu ZPKor, je zgolj in samo izpolnjevanje objektivnih znakov te definicije, brez ugotavljanja morebitne odgovornosti za takšno ravnanje.
Komisija tako ugotavlja, da je dejstvo, da mora vodja državnega tožilstva, vodja zunanjega oddelka ali vodja oddelka po 93. členu Pravilnika o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS, št. 78/1998 in sprem.) po tem, ko je pošta odprta, le-to razporediti in nato izročiti pisarni z odredbo, da jo odgovorne osebe vpišejo v ustrezni vpisnik. Po 95. členu Pravilnika z vpisom v ustrezen vpisnik nastane tožilska zadeva (spis). Če prejeta pošta ni odrejena za vpis v zapisnik, zadeva (spis) ne nastane in ne gre v reševanje dodeljenemu tožilcu. S tem pa je lahko povzročena korist osumljencu, saj ne bo obravnavan in morebiti obsojen. Naj pri tem Komisija doda, da je bilo pri prvem tožilcu med 17 zadevami, ki niso bile odrejene za vpis, tudi 10 kazenskih ovadb.
Pri konkretnem ravnanju je iz sodb sodišča jasno razvidno, da prvi tožilec ni razvrstil in odredil za vpis v vpisnik vsaj 17 zadev. Takšno ravnanje tožilca lahko objektivno vodi do koristi osumljenim osebam iz zadev, ki niso bile odrejene za vpis, saj se lahko izognejo nadaljnjim postopkom, zlasti kazenskemu. Tega ne spremeni tudi dejstvo, da lahko oškodovanci, ki so podali kazensko ovadbo, po 433. člena ZKP v mesecu dni sami kot tožilci začno pregon, če državni tožilec na njihovo prijavo ne reagira – še vedno je namreč v prvi vrsti dolžnost države, da preko državnih tožilcev zahteva uvedbo kazenskega postopka za storjena kazniva dejanja. Z opustitvijo vpisa s strani državnega tožilca in s pričakovano koristjo osumljencev iz nevpisanih zadev v obliki izognitve nadaljnjim postopkom so izpolnjeni vsi elementi iz definicije korupcije po 2. členu ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik
——————————————————————————–
[1] 19 jih je bilo najdenih, vendar sta bili izmed teh tudi 2, ki sta bili vzporedno že vpisani in sta imeli vsaka svojo opravilno številko.