Ravnanje uradnih oseb državnega tožilstva Republike Slovenije z obvestilom o sumu nezakonitosti v policijskih postopkih na način, ki ni v pristojnosti državnega tožilstva in ki omogoča posameznikom v policiji, da se izognejo ugotavljanju odgovornosti, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei drugega člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 13.9.2007 sprejela
Načelno mnenje številka 96
- Ravnanje uradnih oseb državnega tožilstva Republike Slovenije z obvestilom o sumu nezakonitosti v policijskih postopkih na način, ki ni v pristojnosti državnega tožilstva in ki omogoča posameznikom v policiji, da se izognejo ugotavljanju odgovornosti, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei drugega člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija je zahtevo za preučitev ravnanja uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva prejela skupaj z zahtevo Varuha človekovih pravic za oceno ravnanja uradnih oseb policije dne 30.01.2007. O ravnanju uradnih oseb policije je Komisija že sprejela načelno mnenje št. 75 z dne 30.3.2007. Obravnavo zahtevka za preučitev ravnanja uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva je začasno ustavila, ker je bila z dopisom Vrhovnega državnega tožilstva, št. Tu 44/07-1 z dne 21.3.2007, obveščena, da v tej zadevi obravnavajo še eno ovadbo. S postopkom je Komisija nadaljevala, ko je Vrhovno državno tožilstvo v izjavi za javnost 23.4.2007 sporočilo, da je kazensko ovadbo zavrglo z obrazložitvijo, da ni podan utemeljen sum, da bi policisti storili kaznivo dejanje in da je v obravnavani zadevi šlo za omejevanje gibanja v okviru zakonskih pooblastil, ki jih ima policija.
Varuh človekovih pravic je na podlagi prijav prizadetih posameznikov, uradnega obiska na policijski enoti in pregleda sporne dokumentacije ocenil, da je policija ukrepala brez zakonske podlage. V zvezi s tem je 19. 1. 2007 poslal generalni državni tožilki dopis, v katerem je predlagal, da pristojno državno tožilstvo preuči njegove ugotovitve in ravnanje policije oceni s stališča morebitne storitve kaznivega dejanja. Vrhovno državno tožilstvo je Varuhu v odgovoru (št. Tu-44/07 z dne 26.1.2007) sporočilo, da so delovanje policije preverili in ugotovili, da je bila osnova za njeno ukrepanje podana v 1., 2., 3., 4. in 7. točki 3. člena Zakona o policiji ter v posameznih situacijah tudi nekaterih področnih zakonov. Iz odgovora izhaja, da uradne osebe Vrhovnega državnega tožilstva razlogov za sum nezakonitega ravnanja, navedenih v obvestilu Varuha človekovih pravic, niso obravnavale po določbah Zakona o kazenskem postopku – ZKP (Uradni list RS, št. 63/94 in sprem.), saj se odgovor sklicuje predvsem na splošne določbe Zakona o policiji o policijskih nalogah in pooblastilih. Takšno preverjanje zakonitosti policijskih nalog in uporabe policijskih pooblastil je sicer oblika nadzora nad delom policije, vendar je zanj pristojno ministrstvo za notranje zadeve, ne pa državno tožilstvo.
Nadzor nad delom policije po Zakonu o policiji – ZPol (Uradni list RS, št. 49/98 in sprem.) opravlja ministrstvo za notranje zadeve. S tem namenom je minister za notranje zadeve na podlagi 2. člena ZPol izdal Pravilnik o usmerjanju in nadzoru (Uradni list RS, št. 97/2004). V 8. členu tega pravilnika je določeno, da ministrstvo z nadzorom nad policijo ugotavlja zakonitost in varstvo človekovih pravic pri opravljanju policijskih nalog in uporabi policijskih pooblastil ter izvajanje usmeritev in obveznih navodil ministra. Zakonske pristojnosti državnega tožilca oziroma državnega tožilstva pa so odločanje o (kazenskih) ovadbah, vlaganje in zastopanje kazenskih obtožb ter opravljanje drugih procesnih dejanj v kazenskem postopku, tako kot določata Zakon o državnem tožilstvu – ZDT – UPB 3 (Uradni list RS, št. 34/07 ) in ZKP.
Komisija poudarja, da s tem načelnim mnenjem ne posega v zakonske pristojnosti državnega tožilstva oziroma državnega tožilca, da odloča o kazenskih ovadbah, vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter opravlja druga procesna dejanja v kazenskem postopku, tako kot je določeno v ZDT-UPB3 in ZKP. Predmet obravnave v načelnem mnenju je le ravnanje uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva v zvezi z obvestilom Varuha človekovih pravic (dopis, št. 6.1 – 99/2006-7 z dne 18.1.2007) o sumu nezakonitega dela policije pri opravljanju policijskih nalog in uporabi policijskih pooblastil.
I.
Komisija je na podlagi zahteve za preučitev dolžnega ravnanja ugotovila, da gre v obravnavanem primeru za kompleksno pravno vprašanje in je pred izdajo načelnega mnenja zaprosila za neodvisno analizo in mnenje pravne stroke o zakonitosti in spoštovanju človekovih pravic pri delovanju policije v obravnavanem primeru, kot tudi o pravilnosti odziva Vrhovnega državnega tožilstva na prijavo oziroma ovadbo in očitane nezakonitosti v obvestilu Varuha človekovih pravic. Zahteva Komisiji je namreč skupaj s priloženim gradivom vsebovala podatke, da je šlo za obsežno, načrtno in intenzivno spremljanje ter omejevanje gibanja določeni skupini oseb, kot tudi vsem, ki so bili v stiku z njimi, vključno z novinarji in predstavniki civilne družbe.
1. Povzetek strokovnega mnenja o zakonitosti policijskega delovanja
Neodvisno mnenje pravne stroke o uporabi pooblastil in metod dela policije, na katere sta se v odgovorih o zakonitosti in varstvu človekovih pravic v obravnavani zadevi sklicevala policija in državno tožilstvo (“opazovanje, omejitev gibanja in prepoved dostopa”), ugotavlja, da večinoma ni šlo za klasično policijsko opazovanje, temveč za dolgotrajno, vnaprej načrtovano in osredotočeno opazovanje in zasledovanje določenega kroga oseb, od katerih so bile nekatere za povrh še mladoletne: “Za takšno delovanje v našem pravnem redu ni pravne podlage”, poudarja strokovno pravno mnenje. Tudi policijsko pooblastilo “omejitev gibanja in prepoved dostopa” (39. člen ZPol), na katerega se sklicujeta Vrhovno državno tožilstvo in policija, temu ni namenjeno. Po vsebini in namenu se to pooblastilo nanaša le na določeno območje oziroma objekt, ne pa na določene osebe. V obravnavanem primeru bi bila uporaba pooblastila iz 39. člena ZPol dopustna le v tolikšni meri, kot bi bilo treba, da policija zagotovi varnost oseb, ki so bivale in se gibale na nadzorovanem območju oziroma v objektu.
Pravilnik o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 40/06) v 25. členu, ki natančneje ureja uporabo pooblastila po 39. členu ZPol, določa, da mora policist ukrepe o izpraznitvi območja ali objekta, prepovedi dostopa, pregledu in omejitvi gibanja na primeren način objaviti, razen če to ni v nasprotju z varnostnimi razlogi. V 26. členu pravilnika je določeno, kako naj policija to objavi. Namen objave je v tem, da so osebe, ki vstopajo ali se kakorkoli zadržujejo na območju ali v objektu, kjer policija prepoved gibanja izvaja, vnaprej seznanjene, da je to območje oziroma objekt pod policijskim nadzorom. S tem, ko so vnaprej seznanjene s prepovedmi in ukrepi policije, imajo osebe možnost, da se lahko svobodno odločajo, ali naj na območje oziroma v objekt vstopijo in se tako prostovoljno podredijo policijskemu nadzoru ter ukrepom, ki so z njim povezani, ali ne. Tega policija v obravnavanem primeru kljub zakonskim zahtevam 39. člena ZPol in pravilnika o policijskih pooblastilih ni zagotovila, niti ni pojasnila razlogov, zaradi katerih je od predpisanega obveščanja o prepovedi gibanja odstopila.
Strokovno mnenje ugotavlja, da je omejevanje gibanja osebam, ki naj bi jih sicer policija z uporabo pooblastila iz 39. člena ZPol predvsem varovala, sledenje in ustavljanje avtomobilov, v katerih so se prevažale te osebe, njihovi obiskovalci in novinarji, v nasprotju z ZPol in Pravilnikom o policijskih pooblastilih. To pomeni, da 39. člen ZPol ni podlaga za omejitev gibanja in prepoved dostopa na način in v obsegu, kot v obravnavanem primeru trdita policija in državno tožilstvo. Šlo je za omejevanje svobode gibanja in druge posege v pravice posameznika, za katere strokovno mnenje ugotavlja, da nimajo podlage v nobenem zakonskem predpisu. V nobenem primeru pa teh posegov ni mogoče izvajati in opravičevati s sklicevanjem na interne policijske akte, tako, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Policija je torej z osebami, proti katerim je uporabljala prepoved gibanja in druge ukrepe, omejevala svobodo gibanja, zbirala in obdelovala njihove osebne podatke ter jih preverjala po policijskih evidencah, ravnala na način, ki ga 39. člen ZPol in pravilnik o policijskih pooblastilih ne dopuščata.
Glede sklicevanja policije in državnega tožilstva na 3. člen ZPol, strokovno mnenje ugotavlja, da je ta člen splošna (generalna) določba, ki zgolj našteva policijske naloge in zato sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje policije proti posamezniku. Nobenega policijskega pooblastila, ki ni vnaprej natančno zakonsko opredeljeno in dejansko potrebno, ni mogoče izvajati in opravičevati s 3. členom ZPol, ker ta ureja le delokrog delovanja policije. Načelo določnosti v zvezi z vsakim potencialnim omejevanjem človekovih pravic terja, da morajo biti pooblastila za takšno omejevanje natančno in vnaprej določena z zakonom. To je eno temeljnih načel pravne države, kar je mnogokrat jasno povedalo tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot Ustavno sodišče Republike Slovenije. Sodna praksa Vrhovnega Sodišča Republike Slovenije ugotavlja, da je treba razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila nekaj, kar je podlaga za ukrepanje policije, konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo. Takšna sodna presoja ni mogoča samo na podlagi splošnih, verjetnostnih domnev policije, ki same po sebi ne pomenijo, niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli protipravnega ravnanja. Policija sme ukrepati proti posamezniku samo takrat, ko na podlagi zakona in dejanskega stanja ugotovi, da je ta storil nekaj, kar je po zakonu razlog za intervencijo policije. Tudi takrat, ko policija intervenira preventivno, da zavaruje življenje ljudi, premoženje ali javni red, morajo biti razlogi, ki jih zakon navaja, dejansko podani in konkretizirani tako, da bi vsak razumen človek s pričakovanim strokovnim znanjem in izkušnjami policista sklepal, da ogrožanja v danem primeru ni mogoče preprečiti na noben drug način in z nobenimi drugimi sredstvi. Strokovno mnenje opozarja: “če bi izhajali iz 3. člena ZPol in na njem utemeljevali pravice in dolžnosti policije, potem, najbrž ni treba posebej poudarjati, da bi bilo policiji dovoljeno karkoli, kar vzdržuje javni red, varuje osebno varnost ipd.”.
V nadaljevanju strokovno mnenje ugotavlja, da je bilo delovanje policije po vsebini mnogo bolj podobno prikritemu delovanju kot klasičnemu policijskemu delovanju. Šlo je za opazovanje, ki je bilo predhodno načrtovano in koordinirano, osredotočeno, vseobsegajoče, intenzivno in dalj časa trajajoče ter usmerjeno na določen krog oseb, kar so vse lastnosti zelo invazivnega policijskega delovanja, za katero ustava in zakon zahtevata določene pravne garancije v smislu predhodne kontrole, pisne odredbe, dokaznega standarda ipd. Vse to po ugotovitvah iz strokovnega mnenja kaže, da v obravnavanem primeru nikakor ni šlo za klasično policijsko delovanje. Komisija meni, da temu pritrjujejo tudi navedbe Vrhovnega državnega tožilstva v odgovoru Varuhu človekovih pravic (dopis, št. Tu-44/07 z dne 26.1.2007), da je policija med izvajanjem poostrenega nadzora odkrila kar 136 primerov kaznivih dejanj, kršitev cestno prometnih predpisov in drugih prekrškov. Vse to bi policija v danih razmerah s klasičnim in “spontanim” delovanjem zelo težko opravila.
Po ugotovitvah strokovnega mnenja so metode dela policije v obravnavanem primeru še najbolj podobne ukrepom iz 36.b člena ZPol. Gre za ukrepe prikritega evidentiranja in namenske kontrole, predvidene za opravljanje policijskih nalog v okviru schengenskih pravil. V obravnavnem primeru ni bilo zakonitih pogojev za uporabo teh ukrepov. Prav tako ni bil izpolnjen noben od pogojev, ki jih za uporabo prikritih policijskih ukrepov določa ZKP. To, da niso bili izpolnjeni zakoniti pogoji za odreditev, pa še ne pomeni, da je bilo delovanje policije zakonito ali da po vsebini ni šlo za ukrepe, podobne tajnemu opazovanju Dejansko je bilo delovanje policije proti posameznikom enako invazivnim posegom v zasebnost, ki v vseh pogledih dosegajo intenzivnost prikritih preiskovalnih metod. Pri tem strokovno mnenje ponovno poudarja, da je šlo za načrtno in koordinirano, osredotočeno, vseobsegajoče, intenzivno in dalj časa trajajoče opazovanje, usmerjeno na celo družino in vse osebe, ki so bile z njo v stiku. To je dejansko preraslo klasično delovanje v vseh mogočih elementih.
S stališča kazenskega postopka se navedeni ukrepi policije po ugotovitvah strokovnega mnenja vsebinsko najbolj približujejo ukrepom tajnega opazovanja iz 149a člena ZKP. Tajno opazovanje se izvaja z neprekinjenim ali ponavljajočim opazovanjem ali sledenjem in je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti nadzorovane osebe. Ukrep tajnega opazovanja se sme odrediti in uporabljati le, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je opazovana oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed določenih kaznivih dejanj (navedenih v četrtem odstavku 149a člena ZKP), pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali dokazati oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami (149/1a člen ZKP). Strokovno mnenje ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen nobeden od pogojev, ki jih za zakonito in upravičeno uporabo tajnega opazovanja zahteva ZKP. Za nobeno od opazovanih oseb niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je storila katero od kaznivih dejanj, navedenih v 149a členu ZKP, in nobeno od oseb policisti niso opazovali iz teh razlogov. Prav tako jih policisti niso opazovali zato, da bi jih opazovanje privedlo do identifikacije osebe, zoper katero bi obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je storila eno od kaznivih dejanj, določenih v četrtem odstavku 149a člena ZKP. Opazovani tudi niso bili policiji »neidentificirane« oziroma »neznane osebe«, ker je njihove podatke že imela.
Generalni direktor policije se je v zvezi z ukrepom policijskega opazovanja skliceval na 128. člen Pravil policije, ki naj bi bila pravna podlaga za takšno delovanje. Pravila policije so interni akt in niso pravni predpis, ki ga sicer izda pristojni organ in mora biti objavljen v uradnem listu. Policija in njen generalni direktor zakonskega pooblastila za izdajo pravnih predpisov nimata. Pravno gledano pa je jasna tudi zahteva ustavnosti in zakonitosti, po kateri se pri nobenem delovanju policije, še posebej takšnem, ki omejuje človekove pravice, ni mogoče sklicevati na neobjavljene oziroma interne policijske akte. Tako strokovno mnenje ugotavlja, da opazovanje kot policijska dejavnost, ni normirano v nobenem pravnem predpisu. Tudi morebitno sklicevanje na Pravilnik o policijskih pooblastilih v obravnavanem primeru ni mogoče. Ta pravilnik ničesar ne določa o dalj časa trajajočem, osredotočenem opazovanju oseb in obdelavi njihovih osebnih podatkov v zvezi s tem, ker, seveda, za kaj takega policija nima podlage ne v ZPol in ne v ZKP. Pri tem se strokovno mnenje sklicuje na relevantne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih je Sodišče jasno postavilo standard posegov v zasebnost, ki so dovoljeni le “v skladu z zakonom”, zakonsko predvidene omejitve (zakonska podlaga) pa morajo biti javno objavljene in dostopne državljanom. Policija torej lahko opazuje dogajanje, varnostno zanimivo početje in delovanje ljudi, vendar tega ne sme izkoriščati za usmerjeno in osredotočeno opazovanje vnaprej znane osebe ali določenega kroga oseb, predvsem ne takšnih, ki niso osumljene nobenega kaznivega dejanja, ker pri tem njeno delovanje prerašča v invaziven ukrep, za katerega morajo biti podani zakonski pogoji (pisna odredba pristojnega organa, utemeljeni razlogi za sum…), ki pa v obravnavanem primeru niso obstajali.
Pravno analizo in oceno delovanja policije neodvisno strokovno mnenje sklene z ugotovitvijo, da demokratična in pravna država izhaja iz temeljnega pravila, da je policiji dovoljeno samo tisto, za kar ima izrecna pooblastila v ustavi in zakonih. Edino tako je mogoče delovanje policije nadzorovati in ga podvreči sodni kontroli. Policija v Republiki Sloveniji nima pooblastila, da lahko dalj časa, intenzivno, osredotočeno opazuje in beleži dogajanje v določenem krogu oseb, ki niso osumljene kaznivega dejanja. Prav tako policija nima pooblastila, da o tako opazovanih osebah beleži podatke, ali da beleži podatke o njihovih obiskovalcih. Če bi dovolili osredotočeno, dalj časa trajajoče opazovanje oseb, ki sploh niso osumljene kaznivega dejanja, brez sodne odredbe, bi lahko policija opazovala kogarkoli in kolikor dolgo bi to sama želela. Takšno ravnanje policije je seveda nedopustno, saj temeljito posega v zasebnost posameznika. Po opravljeni analizi dejanskega stanja in pravnih podlag strokovno mnenje sklene, da je bilo policijsko opazovanje in zbiranje podatkov v obravnavani zadevi nezakonito. Pri policijskem opazovanju, ki preraste okvire klasičnega opazovanja, prihaja do kršitve pravice do zasebnosti, zagotovljene z ustavo in mednarodnimi dokumenti (35. člen Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 8. člena Konvencije o človekovih pravicah). Pri tem se strokovno mnenje sklicuje tudi na relevantne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice.
Neodvisno mnenje pravne stroke je torej nesporno potrdilo, da je imel Varuh upravičene razloge za sum, da je policija v obravnavanem primeru prekoračila meje zakonitosti in varstva človekovih pravic.
2. Povzetek strokovnega pravnega mnenja o ravnanju uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva z obvestilom Varuha človekovih pravic
Strokovno mnenje ugotavlja, da bi moralo Vrhovno državno tožilstvo obvestilo Varuha človekovih pravic obravnavati kot kazensko ovadbo. V zvezi s tem se sklicuje na drugi odstavek 161. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da mora državno tožilstvo reagirati tudi, če do njega pride glas o kaznivem dejanju, ki je lahko izražen pisno, ustno ali po telefonu. Varuh je v dopisu izrecno opozoril na možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in v zvezi s tem predlagal, katere dokumente naj državno tožilstvo vpogleda. Strokovno mnenje ugotavlja, da je ob tem težko argumentirati stališče, da ni šlo za ovadbo; saj bi moralo državno tožilstvo reagirati že na podlagi informacij, ki so takrat krožile po medijih in so več kot očitno konstituirale “glas o kaznivem dejanju”, tako kot je določeno v drugem odstavku 161. člena ZKP. Tem ugotovitvam strokovnega mnenja pritrjuje tudi podatek, da je Vrhovno državno tožilstvo kasneje vendarle sprejelo in kot ovadbo obravnavalo “glas o kaznivem dejanju” po članku iz dnevnega časopisa (sklep VDT, št. Ktr 45/2007 z dne 15.2.2007).
Vrhovno državno tožilstvo je obvestilo Varuha o sumu nezakonitega ravnanja policije obravnavalo drugače, kot zahteva 161. člen ZKP. Po zakonu bi ga moralo obravnavati kot ovadbo, ki jo je v skladu z določbo 161. člena ZKP mogoče in dopustno zavreči le s sklepom. Strokovno mnenje pravi, da tudi izjava za javnost, ki jo je 23.4.2007 dal Urad generalne državne tožilke, ni sklep o zavrženju ovadbe po 161. členu ZKP. Predvsem pa iz izjave za javnost ni razvidno vse, kar bi po ZKP oziroma Državnotožilskem redu (Uradni list RS 109/04) moralo biti razvidno, in sicer: katero oziroma katera kazniva dejanja je državno tožilstvo v danem primeru presojalo, ko je odločalo o ovadbi. Vrhovno državno tožilstvo je le pavšalno ugotovilo, da je policija delovala v skladu z zakonom in ni kršila človekovih pravic. Takšna obrazložitev pa tudi vsebinsko ni prepričljiva, saj se sklicuje: (1) na generalni 3. člen Zakona o policiji (ZPol), kar je v demokratični državi nedopustno, (2) na 39. člen ZPol, ki ne ustreza navedeni situaciji (3) na interne policijske predpise, ki ne morejo biti podlaga za takšne posege v človekove pravice.
Državno tožilstvo oziroma državni tožilec je ob sprejemu obvestila (ovadbe) po zakonu dolžan opraviti prima faciae presojo ali z drugimi besedami – zavrže lahko samo tisto ovadbo, za katero je na prvi pogled jasno, da ne gre za kaznivo dejanje. V primeru dvoma, mora zadevo začeti preiskovati tako, kot je določeno v ZKP. K temu ga zavezuje načelo zakonitosti (legalitete). V nasprotju s tem je Vrhovno državno tožilstvo na obvestilo Varuha o razlogih za sum, da je policija pri izvajanju nadzora in uporabi pooblastil ravnala nezakonito, odgovorilo z navadnim dopisom, v katerem je med drugim ocenilo, da je policija ravnala na podlagi Zakona o policiji in področnih zakonov ter da pri tem ni kršila človekovih pravic.
II.
Komisija ocenjuje, da neodvisno mnenje pravne stroke nesporno potrjuje, da delovanje policije v obravnavanem primeru ni bilo zakonito: “Policija je delovala nezakonito; potencialno pa je prišlo celo do storitve kaznivega dejanja”. Zaradi zahtevnosti dejanskih in pravnih okoliščin, zapletenosti pravne kvalifikacije oziroma kvalifikacij, ki bi v tem primeru prišle v poštev, in tudi zaradi splošne občutljivosti zadeve, v kateri je bila na eni strani država, na drugi pa deprivilegirana skupina ljudi, strokovno pravno mnenje ugotavlja, da bi moralo Vrhovno državno tožilstvo obvestilo Varuha človekovih pravic obravnavati kot ovadbo in temeljito analizirati dejanska in pravna vprašanja po ZKP. V nasprotju s tem je Vrhovno državno tožilstvo v nekaj dneh izdalo le deklarativno mnenje, v katerem je sporočilo, da pri delu policije ni bilo nezakonitosti in kršitev človekovih pravic. Strokovno mnenje takšno ravnanje uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva ocenjuje kot sporno.
Komisiji niso znani razlogi, kaj je bilo vzrok za takšno ravnanje uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva, saj je to zaprosilo za vpogled v spis zadeve zavrnilo. Dejstvo pa je, da z obvestilom Varuha človekovih pravic niso ravnali v skladu s pristojnostmi državnega tožilstva po ZDT in ZKP. Vsako obvestilo o kršitvah, ki dosegajo raven razlogov za sum, da je prišlo do nezakonitega ravnanja in kršitev človekovih pravic, še posebej navedbe, ki bremenijo policijo, bi moralo državno tožilstvo temeljito preučiti in raziskati v okviru svojih pristojnosti. “Pričakovali bi temeljito dejansko in pravno analizo ter na podlagi tega argumentirano pravno odločitev pristojnega državnega tožilstva. Ne samo da bi bila takšna odločitev pokazala, da država misli resno z varovanjem človekovih pravic, temveč je takšna drža v skladu z nacionalnim pravom, zavezo demokratične države k pravni državi, k temu pa nas zavezujejo tudi mednarodni standardi varovanja človekovih pravic”, poudarja strokovno mnenje.
V izogib morebitnim nesporazumom, da je poskušala nadzirati Vrhovno državno tožilstvo ali posegati v njegove ustavne in zakonske pristojnosti odločanja o ovadbah, obtožbah in pregonu storilcev kaznivih dejanj, Komisija ponovno poudarja, da načelno mnenje obravnava ravnanje uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva le v zvezi z ocenami policijskih nalog in policijskih pooblastil, za katere državno tožilstvo po zakonu ni pristojno, ker je to zakonska dolžnost ministrstva za notranje zadeve in njegovih uslužbencev. Na podlagi zbranih podatkov in ugotovitev v načelnem mnenju št. 75 z dne 30.3.2007, izdanem na podlagi zahteve za preučitev dolžnega ravnanja uradnih oseb policije, je Komisija predlagala ministrstvu za notranje zadeve, da v skladu z Zakonom o policiji ter Pravilnikom o usmerjanju in nadzoru policije opravi nadzor in na ta način vendarle zagotovi uresničevanje standardov učinkovite preiskave nepravilnosti v policijskih postopkih, kot v odločbah zahtevata Evropsko sodišče za človekove pravice in Ustavno sodišče Republike Slovenije. V odgovoru št. 060-22/2007/6 (14-03) z dne 04.07.2007 se ministrstvo sklicuje na že večkrat omenjeno odločitev uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva in na njeni podlagi meni, da ni utemeljenih razlogov za odreditev nadzora. Ministrstvo za notranje zadeve, ki je po zakonu dolžno izvajati nadzor nad zakonitostjo in varstvom človekovih pravic v policijskih postopkih, je torej sklenilo, da nadzor ni utemeljen in se pri tem sklicevalo na odločitev uradnih oseb Vrhovnega državnega tožilstva, sprejeto na način, ki ne sodi v pristojnost državnega tožilstva, temveč v pristojnost ministrstva za notranje zadeve.
Komisija v načelnih mnenjih obravnavana primere na podlagi Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor) in v skladu z zahtevami pobudnikov preverja, ali je bilo kršeno dolžno ravnanje uradnih oseb in ali je bila s tem komu omogočena korist, ki je lahko premoženjska ali nepremoženjska. V obravnavanem primeru zbrani podatki in ugotovitve neodvisnega pravnega mnenja nesporno dokazujejo, da so uradne osebe Vrhovnega državnega tožilstva po sprejetju obvestila Varuha človekovih pravic o razlogih za sum nezakonitega ravnanja policije ravnale v nasprotju z dolžnim ravnanjem, ki jim ga narekuje predvsem ZKP in s tem omogočile posameznikom v policiji, da so se izognili postopkom za ugotavljanje odgovornosti, kar je oblika nepremoženjske koristi. Komisija meni, da takšno ravnanje uradnih oseb ustreza definiciji korupcije po 3.alinei 2. člena ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik