Ravnanje uradnih oseb Ministrstva za šolstvo in šport, ki so sodelovale v postopku poravnave z Nadškofijo Maribor glede odškodnine za nezmožnost uporabe objektov na Vrbanskem platoju v Mariboru, ne ustreza definiciji korupcije, določeni v 3.alinei 2. člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 1.2.2007 sprejela
Načelno mnenje številka 67
- Ravnanje uradnih oseb Ministrstva za šolstvo in šport, ki so sodelovale v postopku poravnave z Nadškofijo Maribor glede odškodnine za nezmožnost uporabe objektov na Vrbanskem platoju v Mariboru, ne ustreza definiciji korupcije, določeni v 3.alinei 2. člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija za preprečevanje korupcije (Komisija) je od medijev prejela zahtevo, da v okviru svojih pristojnosti preuči ravnanje uradnih oseb Ministrstva za šolstvo in šport, ki so sodelovale v postopku poravnave z Nadškofijo Maribor glede odškodnine za nezmožnost uporabe objektov na Vrbanskem platoju. Komisija je zadevo sprejela v obravnavo in v pripravljalnem postopku ugotovila, da gre za kompleksen primer, za katerega je potrebna strokovna analiza in ocena zahtevnih dejanskih in pravnih vprašanj. Zaradi tega je Komisija pridobila mnenje neodvisnega pravnega strokovnjaka.
Vprašanje, ki ga je Komisija v svojem zaprosilu za izdelavo neodvisnega pravnega mnenja navedla, se glasi: “Ali Protokol o dokončni ureditvi premoženjsko pravnih zadev iz leta 1986, sklenjen med takratnim mestom Maribor in Rimskokatoliškim škofijstvom v Mariboru, kakorkoli vpliva na denacionalizacijski zahtevek Mariborske nadškofije in ali bi ga (Protokol) morali predstavniki države, ministrstva za šolstvo in šport, upoštevati pri sklepanju poravnave glede odškodnine ter najemnine za uporabo poslopja na Vrbanski 30 v Mariboru?”.
Neodvisno pravno mnenje poudarja, da zaprosilo Komisije po vsebini postavlja dve ločeni vprašanji, ki pa se obe nanašata na razlago določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen, U.l. in kasnejše spremembe). Pri tem je relevantna predvsem določba 72. člena ZDen, ki je prav tako kot samo vprašanje, večpomenska. Določba se nanaša na pravne podlage za odškodnine v denacionalizacijskih postopkih, hkrati pa ureja tudi način upoštevanja izplačanih odškodnin ob odvzemu premoženja v denacionalizacijskih postopkih.
Protokol o dokončni ureditvi premoženjsko pravnih zadev iz leta 1986 je bil sklenjen med takratno oblastjo mesta Maribor in Rimskokatoliškim škofijstvom v Mariboru (v nadaljevanju Protokol). Protokol ima naravo izvensodne poravnave, kar izhaja iz besedila, ki sledi njegovemu naslovu: “dokončna ureditev premoženjsko pravnih zadev”… Iz tega besedila izhaja, da je bilo premoženje Rimskokatoliškega škofijstva v Mariboru predmet nacionalizacijskih in ekspropriacijskih postopkov. Ti postopki sicer konkretno v Protokolu niso navedeni, iz njegovega besedila pa je mogoče sklepati, da želita stranki s Protokolom urediti medsebojna pravna razmerja kot celoto, kar pomeni, da se nanaša na vse postopke nacionalizacije in razlastitve, s katerimi je bilo odvzeto premoženje Rimskokatoliškemu škofijstvu. Po splošnem vedenju so nekateri od teh postopkov odvzema premoženja posameznikom in civilnim pravnim osebam, ki je prešlo v eno od oblik državne ali družbene lastnine, predvidevali tudi plačilo odškodnine oziroma nadomestila.
Besedilo Protokola, ki se glasi: “da so z uresničitvijo njegovih določil [Protokola] dokončno rešene vse premoženjsko pravne zadeve, ki izhajajo iz naslova odškodnin za nacionalizirane in ekspropriirane objekte in zemljišča Rimskokatoliškega škofijstva in Rimskokatoliških župnij na območju mesta Maribor”; povsem jasno kaže namen strank, da urejata prav vprašanje plačila odškodnine zaradi nacionalizacije oziroma ekspropriacije. Čeprav konkretni postopki niso navedeni, kaže, da sta imeli v mislih vse navedene postopke. Prav tako iz besedila Protokola ni razvidno, ali je bila Rimskokatoliškemu škofijstvu že prej plačana kakšna odškodnina ali ne.
Danes je treba razumeti in razlagati besedilo Protokola upoštevajoč navedene okvire, pri čemer poseben problem predstavlja vprašanje o “dokončnosti” ureditve. Stranki sta Protokol sklepali glede na takrat veljavno zakonodajo in sta uporabili izraz “dokončna rešitev” v okviru zakonodaje, ki je bila takrat v veljavi. V času sklepanja Protokola pravna podlaga nacionalizacije in ekspropriacije ni bila sporna in Protokol se nanaša le na določanje odškodnine v mejah tedanjih določb, ki so predvidevale plačilo odškodnine. Pravna posledica Protokola je v tem, da po njegovi sklenitvi, glede na takrat veljavno pravno podlago za nacionalizacije in ekspropriacije, Rimskokatoliško škofijstvo nima več drugih zahtevkov kot pa le zahtevek na izpolnitev Protokola. Iz nobenega zapisa v Protokolu ni mogoče sklepati, da bi stranki dopuščali možnost, da je pravna podlaga nacionalizacije in ekspropriacije sporna in da odškodnina v teh okvirih ni primerna.
Pravna stroka meni, da zgoraj opisana zgodovinska in pravna situacija v današnjem času nima in ne more imeti enakih pravnih učinkov na uresničevanje denacionalizacijskih postopkov v skladu z novo zakonodajo (ZDen). Po ZDen je vrnitev premoženja, odvzetega na pravni podlagi, ki je bila v času izvedbe postopkov sicer veljavna in je predstavljala del veljavnega pravnega sistema, vendar je nasprotovala temeljnim človekovim pravicam, sedaj drugače urejena. Osnovno načelo ZDen je, da se vrača odvzeto premoženje upravičencem do denacionalizacije na podlagi dejstva, da je bilo odvzeto s pravnim aktom, izdanim na podlagi predpisov, ki jih našteva 3. do 5. člen ZDen. V postopkih denacionalizacije pa je treba upoštevati tudi odškodnino, ki je bila za odvzeto premoženje plačana na podlagi prejšnjih postopkov. Iz prvega odstavka 72. člena ZDen povsem jasno izhaja, da se odškodnina oziroma nadomestilo, ki je bilo plačano ob podržavljanju, v denacionalizacijskem postopku upošteva le, če presega 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Kot del plačane odškodnine za podržavljeno premoženje Rimskokatoliškega škofijstva je treba upoštevati tudi premoženjsko korist, ki zanjo izvira iz Protokola. O tem pa se je seveda mogoče izreči le ob upoštevanju in ovrednotenju vseh relevantnih okoliščin, celotnega obsega odvzetega premoženja in celote vseh plačanih odškodnin, torej elementov, katerih Komisija ne more ocenjevati.
Ocena dolžnega ravnanja uradnih oseb v obravnavanem primeru, ki je po Zakonu o preprečevanju korupcije (ZPKor) predmet pristojnosti Komisije, je povezana z odgovorom na vprašanje, ali bi morali predstavniki države, torej ministrstva za šolstvo in šport, Protokol upoštevati pri sklepanju poravnave za uporabo poslopja na Vrbanski 30 v Mariboru. Komisija sicer ni razpolagala z dokumenti poravnave in jih zato ni mogla predložiti v presojo za izdajo neodvisnega mnenja, pač pa je ravnala v skladu s splošno znanimi dejstvi, da je bila poravnava sklenjena zaradi plačila odškodnine, povezane z denacionalizacijskim postopkom. Prav tako je splošno znano, da je bil denacionalizacijski postopek v zvezi s poslopjem na Vrbanski 30 dolgotrajen in da je bil končno vrnjen v last in posest upravičencu. Besedilo drugega odstavka 72. člena ZDen določa, da se denacionalizacijskim upravičencem ne priznavajo odškodninski zahtevki za čas od podržavljenja premoženja do uveljavitve ZDen. Ob upoštevanju nasprotnega argumenta to pomeni, da se takšna odškodnina priznava le za obdobje od uveljavitve ZDen naprej. Takšno stališče tudi ni sporno v sodni praksi (na primer: Sodba VS RS II Ips 685/2003).
Upoštevajoč pravno podlago, trajanje in vsebino denacionalizacijskega postopka v konkretni zadevi, neodvisno pravno mnenje ugotavlja, da obstaja pravna podlaga za plačilo odškodnine zaradi škode, nastale Nadškofiji Maribor, ker ni mogla uporabljati odvzetega premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, in sicer od dneva uveljavitve ZDen naprej. Glede takšnega odškodninskega zahtevka se seveda lahko sklene izvensodna poravnava, kot je bila sklenjena tudi v obravnavanem primeru. Vrednostnih elementov poravnave Komisija ni pristojna ocenjevati, lahko le pritrdi neodvisnemu pravnemu mnenju, da sam odškodninski zahtevek po temelju nikakor ni sporen. Na podlagi neodvisnega mnenja Komisija meni, da lahko Protokol vpliva le na vsebino odločbe o denacionalizaciji, kjer je treba na podlagi prvega odstavka 72. člena ZDen ob vračanju premoženja upoštevati odškodnine in nadomestila, ki so bile plačane ob podržavljanju in zaradi podržavljanja. Drugih pravnih posledic Protokol po mnenju Komisije nima in na samo poravnavo, ki je predmet obravnave, ne vpliva.
Zaradi zgoraj navedenega Komisija glede na njej znana dejstva meni, da ravnanje uradnih oseb Ministrstva za šolstvo in šport, ki so sodelovale v postopku poravnave z Nadškofijo Maribor, ne predstavlja kršitve dolžnega ravnanja in tako tudi nima znakov korupcije, določenih v 3. alinei 2. člena ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik