Ljubljana, 23. januar 2020 – Nevladna organizacija Transparency International (TI) je danes objavila indeks zaznave korupcije za leto 2019 (CPI), ki odraža zaznavo stopnje korupcije v javnem sektorju v posamezni državi. Čeprav je Slovenija na lestvici napredovala za mesto, pa z rezultatom ne moremo biti zadovoljni, saj ostajamo v spodnji polovici držav Evropske unije.
Slovenija na tokratni lestvici zaseda 35. mesto s 60 točkami (rezultat 0 pomeni visoko koruptivnost države, rezultat 100 pa »zelo čisto« državo), kar je mesto više kot lani, ko je bila Slovenija ocenjena z enakim številom točk. Povprečje držav EU znaša 64 točk, povprečje držav OECD pa 68.
Komisija za preprečevanje korupcije (komisija) ob navedenih rezultatih in dejstvu, da Slovenija že vrsto let dosega podobno število točk, opozarja, da napredka brez bistvenih sistemskih sprememb in brez bistveno višje stopnje politične kulture ne moremo pričakovati.
Šest let je minilo od zelo jasnih in glasnih opozoril, da je sistemski okvir za delovanje komisije neustrezen. In v šestih letih ga politika ni uspela izboljšati. Novela Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki je v zadnjih mesecih na mizi, ne ponuja odgovorov na nekatera poglavitna vprašanja in dileme pri delovanju komisije. Že več let komisija izpostavlja, da potrebujemo nov celovit zakon, in šest let bi moralo biti več kot dovolj zanj. A žal politika ni našla dovolj moči in volje za nujno potrebne spremembe. Ob izgovorih, da nov zakon ni mogoč, ker ne želimo sprožiti debate o potrebnosti obstoja Komisije za preprečevanje korupcije, pa si napredka na področju zaznave korupcije nikakor ne moremo obetati.
Za uspešen boj s korupcijo mora biti politična volja za preprečevanje korupcije trajna. A v Sloveniji tega ne zaznavamo, saj frazi, kot sta »boj proti korupciji« in »ničelna stopnja tolerance do korupcije«, zvenijo le v političnih govorih, udejanjijo pa se le redko. Tako tudi ugotovitve komisije o kršitvah najpomembnejših institutov, ki jih opredeljuje ZIntPK, vse prepogosto odmevajo – in izzvenijo. Sankcij, po katerih bi morali poseči kršitelji sami ali njihovi nadrejeni in s tem pokazati zavezanost k integritetnem delovanju, ni. Komisija na tem mestu znova opozarja na pobudo, ki jo je na pristojne institucije naslovila pred meseci, da se uvedejo ustrezni mehanizmi sankcioniranja voljenih funkcionarjev, za katere v slovenskem pravnem redu ni vzpostavljenega učinkovitega uveljavljanja politične odgovornosti.
Zavedanje o pomembnosti integritete in etičnih standardov, ki bi jih funkcionarji morali izkazovati, je po mnenju komisije v slovenskem političnem prostoru še vedno na zelo nizki ravni in tudi to je razlog za stagnacijo pri zaznavi korupcije, kot jo TI meri v zadnjih letih. Komisija si je v preteklem letu intenzivno prizadevala za sprejem etičnega kodeksa poslancev, vendar so na koncu le poslanci sami tisti, ki lahko – in bi morali – tak dokument sprejeti in nato v skladu z njim tudi ravnati.
Krepitev integritete javnega sektorja, ki vodi do zmanjšanja zaznave korupcije, je stvar vsakega posameznika in vsak javni uslužbenec lahko pripomore k skupnemu cilju – k boljšemu javnemu servisu za državljane, k sistemu, ki deluje transparentno, v katerem je poraba javnih sredstev transparentna in kjer ljudje zaupajo v delovanje pravne države. A komisija ob tej priložnosti opozarja, da se v zadnjem času znova vse pogosteje soočamo z nerazumevanjem najvišjih političnih predstavnikov – ki bi v prvi vrsti morali biti zgled podrejenim – tako glede pričakovane integritete in etičnega ravnanja kot glede vloge komisije in njenih ugotovitev v družbi. Tudi dokler bodo najpomembnejši funkcionarji na državni in lokalni ravni raje brez argumentov zavračali ugotovitve komisije kot pa prevzeli odgovornost za lastna ravnanja ali dejanja podrejenih, napredka na lestvici zaznave korupcije ne moremo pričakovati.