Ljubljana, 24. 10. 2019 – Po izdani sodbi sodišča v odškodninski tožbi Stanke Setnikar Cankar in v luči nedavnih medijskih objav o izplačanih dodatkih, avtorskih honorarjih in podjemnih pogodbah na nekaterih fakultetah Komisija za preprečevanje korupcije znova opozarja na nujnost jasnih določil glede izplačevanja dodatkov v javnih institucijah z namenom zagotavljanja čim višje stopnje transparentnosti porabe javnega denarja.
Prejšnji teden je Komisija za preprečevanje korupcije (komisija) prejela sodbo, s katero je Okrožno sodišče v Ljubljani v celoti zavrnilo odškodninsko tožbo Stanke Setnikar Cankar, ki jo je ta vložila zoper Republiko Slovenijo zaradi objave podatka o prejetih avtorskih honorarjih. Sodišče je v sodbi pritrdilo ugovoru komisije o odškodninski odgovornosti in med drugim jasno navedlo, da z vidika vsebine javno razkritje podatka o zaslužkih iz naslova avtorskih pogodb iz javnih sredstev ni v nasprotju z zakonom oziroma da je glavni razlog, da je javna objava obravnavanega podatka dovoljena, »v dejstvu, da objavljeni podatek o prejetem znesku pomeni porabo javnih sredstev«.
Komisija je podatke o izplačilih avtorskih in podjemnih pogodb iz javnih sredstev leta 2015 objavila z namenom zagotavljanja večje transparentnosti porabe javnega denarja, saj je ugotovila, da je bilo za te pogodbe v 12 letih porabljena več kot milijarda evrov javnega denarja. Zato je izvedla sistemsko obravnavo zadeve in na podlagi te januarja 2018 sprejela končno poročilo in priporočila glede sklepanja avtorskih, podjemnih in sorodnih pogodb na univerzah v Republiki Sloveniji.
V poročilu je komisija med drugim ugotovila, da ne obstaja ustrezno jasna opredelitev javne službe v visokem šolstvu in da posledično za delo visokošolskih delavcev v okviru polnega delovnega časa, ki ni namenjeno pedagoški dejavnosti, je pa financirano s strani države, ni neposrednega nadzora. Tako obstaja upravičeno tveganje, da posamezen visokošolski delavec v tem času lahko izvaja tudi delo, ki ne spada v njegovo osnovno delovno obveznost in je financirano iz drugih virov. V takem primeru je visokošolski delavec de facto plačan dvojno oziroma za delo v istem času dobiva plačilo iz dveh virov, kar je po mnenju komisije nedopustno.
Dodatno delo, ki predstavlja izobraževalno, raziskovalno in strokovno-razvojno dejavnost, za katero se sredstva ustvarijo na trgu s prodajo storitev v pogojih konkurence, bi moralo biti tudi dejansko časovno povsem ločeno od rednega dela, nad čimer bi univerze oziroma posamezne fakultete morale voditi ustrezen nadzor. Potrebno bi bilo torej na eni strani jasno opredeliti redno delovno obveznost visokošolskih delavcev in na drugi vzpostaviti učinkovit mehanizem nadzora izrabe delovnega časa, s čimer bi se zagotavljala transparentnost, ki bi bila bistvena za omejevanje korupcijskih tveganj in krepitev integritete javnega sektorja. V zvezi s tem je komisija lani podala priporočila tako Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport kot univerzam.
Čeprav so bile že med samo obravnavo zadeve uveljavljene nekatere spremembe predpisov tako na ravni države kot pri samih univerzah, medijske objave zadnjih tednov o visokih zneskih, ki so jih nekatere članice Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru nakazovale nekaterim zaposlenim, kažejo, da anomalije sistema ostajajo.
Komisija poudarja – kar je izpostavilo tudi sodišče v omenjeni sodbi – da so vsa sredstva osebe javnega prava javna sredstva, ne glede na različne vire pridobivanja sredstev. To velja tudi za sredstva, ki jih fakultete pridobijo na trgu, zato mora biti tudi dodeljevanje teh sredstev transparentno oziroma mora biti jasno, na podlagi katerih pravil in meril se sredstva dodeljujejo ter na podlagi katerih nalog in potreb se sklepajo avtorske in podjemne pogodbe. Zato komisija znova poziva tako Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport kot posamezne univerze, ki sklepajo avtorske in podjemne pogodbe, naj vendarle celovito in sistemsko pristopijo k urejanju tega področja in določijo jasna pravila sklepanja tovrstnih pogodb oziroma dodeljevanja dodatkov ter zagotovijo ustrezen nadzor navedenega področja
Navsezadnje bi moralo biti tudi – ali predvsem – samim univerzam in zaposlenim na fakultetah, ki prejemajo te dodatke, v interesu, da so izplačila transparentna in dodeljena na podlagi jasnih meril. Le s tem in z vzpostavitvijo doslednega in učinkovitega nadzora tako nad izrabo rednega delovnega časa v okviru javne službe (v prostorih in s sredstvi fakultet) kot nad opravljenim delom izven javne službe, ki je podlaga za dodatno plačilo, se lahko izognemo sumom o prekomerni, netransparentni in negospodarni rabi javnih sredstev.
KOMISIJA ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE