Spoštovane državljanke in državljani,
na današnji dan pred 15 leti, 1. oktobra 2004, je bila z vpisom v sodni register ustanovljena Komisija za preprečevanje korupcije (komisija), ki je takrat nadomestila tri leta prej ustanovljeni Urad RS za preprečevanje korupcije in začela delovati kot specializiran in neodvisen državni organ z večjimi pooblastili v boju proti korupciji.
Ob tej priložnosti je prav, da se ozremo na preteklo obdobje in preverimo, kakšno stanje na področju spodbujanja integritete in boja proti korupciji v državi zaznavamo danes. Žal se moramo spomniti, da je bilo v petnajstletnem obdobju kar nekaj poskusov demontaže delovanja komisije. Razprave o tem, da je komisija nepotrebna in da jo je potrebno ukiniti, na srečo niso dosegle želenega epiloga; komisija je obstala in njene ugotovitve z najrazličnejših področij delovanja države dan za dnem potrjujejo, da je še kako potrebna.
Tudi danes tako lahko zapišemo, da je boj proti korupciji vse prej kot enostaven, pri čemer iz leta v leto bolj z gotovostjo ugotavljamo, da ga žal politika – kljub vseprisotnim besedam na načelni ravni o ničelni toleranci do korupcije – prej zavira kot pa spodbuja. Prav v teh dneh to znova potrjuje proces spreminjanja temeljnega akta oziroma zakonskega okvira za delovanje komisije, Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Morda se bo komu zdelo, da se vsako leto znova ponavljam, a dejstvo je, da postopek spreminjanja ZIntPK poteka že vse od leta 2015, opozorila na nujnost sprememb, ki bi komisiji omogočile boljše pogoje za njeno delo in segajo še nekaj let bolj v preteklost, pa v zadnjih letih redno prihajajo tudi iz mednarodnih krogov. To bi moralo državo spodbuditi na vseh ravneh, a vendarle se zdi, kot da napredka ni.
Danes imamo pred sabo novelo ZIntPK-C, za katero komisija z obžalovanjem ugotavlja, da bi bilo bolje, če je ne bi bilo. Kljub opozorilom, ki so bila v procesu priprave novele dana že v času prejšnje vlade – in to ne le s strani komisije, pač pa tudi Službe Vlade RS za zakonodajo in Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora – da tako velik obseg sprememb in dopolnitev presega okvire novele in terja nov krovni zakon, tudi aktualna vlada vztraja pri noveliranju. Pri čemer je skoraj v celoti le prepisala predloge, ki jih je pripravila prejšnja vlada in ki so jih strokovne službe že v veliki meri zavrnile, nekatere celo kot neskladne z ustavo in pravnim sistemom.
Komisija ugotavlja, da bodo predlagane spremembe, če bodo potrjene in hkrati ne bodo podprte z dodatnimi finančnimi in kadrovskimi viri (česar pa novela ne predvideva), za komisijo neizvedljive in bodo v dobršni meri onemogočile njeno učinkovito izvajanje nadzora. Glede na okoliščine in nepojmljivo dolgotrajen potek spreminjanja krovnega zakonskega okvira komisije, se lahko le vprašam, ali ni to osnovni namen sprememb, ki jih imamo trenutno na mizi?
K tem pomislekom me spodbuja tudi dejstvo, da se še vedno prepogosto srečujemo s primeri, ko visokoleteče besede politikov in nosilcev oblasti o ničelni toleranci do korupcije, podpori boju proti korupciji in zagovarjanju transparentnega delovanja na vseh ravneh kaj hitro zvodenijo, ko jih je treba udejanjiti tudi v praksi.
Naj kljub zaskrbljujočemu odnosu oblasti do delovanja komisije vendarle izpostavim nekaj pozitivnih vidikov delovanja komisije v zadnjih 15 letih, ki jih ni bilo malo. Kljub finančnim in kadrovskim omejitvam, na katere komisija stalno in neuspešno opozarja odločevalce, je komisija ohranila svojo neodvisnost in, kolikor ji omogoča zakonski okvir, pozorno bdi nad neintegritetnimi in koruptivnimi praksami v državi. Po velikih težavah z nedorečenostjo samih postopkov pred komisijo nedavne sodbe sodišč dokazujejo, da smo to zagato v zadnjih letih uspešno razrešili in da komisija deluje zakonito. Žal tu vlada znova zamuja priložnost, da bi potek tega postopka tudi jasno in določno zapisala v zakon.
Uspešnost delovanja komisije nam priznava tudi mednarodna skupnost, kjer predstavljamo dobre prakse. Tu seveda ne moremo mimo aplikacije Erar, ki z objavo porabe javnih sredstev omogoča mnogo večjo transparentnost delovanja javne uprave ter zmanjšuje tveganja za slabo upravljanje in zlorabo oblasti. Ponosni smo, da Erar, ki je v neposredni in popolni lasti komisije, nemoteno deluje in tako ostaja učinkovito orodje nadzora ne le splošne javnosti in medijev, pač pa tudi nadzorstvenih organov.
Komisija bo nadaljevala s svojim delom in bo bedela nad delovanjem nosilcev javnih funkcij, ne glede na njihovo politično pripadnost. A za bistveno izboljšanje stanja na področju korupcije in zvišanje standardov integritete na vseh ravneh delovanja države so nujne korenite izboljšave protikorupcijske zakonodaje na eni strani in na drugi strani osebna integriteta kot vodilo delovanja vsakega posameznika, od najvišjih funkcionarjev, gospodarstvenikov, predstavnikov elit, do vsakega izmed nas.
Boris Štefanec, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije