Ljubljana, 8. januarja 2019 – Komisija za preprečevanje korupcije je v petek, 4. januarja 2019, od novinarja Časnika Večer Aleša Kocjana prejela vprašanja na temo nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarjev. Še isti in naslednji dan sta bila v Večeru objavljena tudi dva njegova prispevka na to temo. Ker so nekatere navedbe v prispevkih z naslovom »KPK se požvižga na zakon« in »Premoženje Sedlarjeve: To ni zraslo na zelniku SDS, ampak so bili spodbujeni s strani KPK« netočne in neresnične, komisija v nadaljevanju podaja odziv.
Odziv na prispevka v Časniku Večer
Očitki Komisiji za preprečevanje korupcije (komisija) v prispevku »Premoženje Sedlarjeve: To ni zraslo na zelniku SDS, ampak so bili spodbujeni s strani KPK«, ki se nanašajo na poziv Mandatno-volilne komisije državnega zbora (MVK) nekdanji namestnici predsednika komisije dr. Almi Sedlar, naj pojasni način povečanja svojega premoženja, so najmanj smešni in obrekljivi na nivoju vaških čenč.
Avtor članka tako na začetku razvija teorijo, da je domnevno povečanje premoženja nekdanje funkcionarke komisije opazila Slovenska demokratska stranka (SDS), katere predsednik Janez Janša ni nikoli ustrezno pojasnil nesorazmerno povečanega lastnega premoženja, zaradi česar naj bi poročilo komisije v prejšnji vodstveni sestavi strmoglavilo njegovo vlado. Novinar je ob tem pozabil zapisati, da je bil sklep prejšnjega senata komisije na Vrhovnem sodišču RS iz procesnih razlogov spoznan za nezakonitega, saj naj bi bile v okviru obravnave zadeve kršene človekove pravice.
Glavni poudarek odziva komisije pa se nanaša na izjavo nekdanjega predsednika komisije Draga Kosa, da gre v omenjenem primeru za nagajanje Sedlarjevi, ki naj bi »bilo spodbujeno« s strani komisije, saj naj bi bila ideja MVK o nadzoru nad premoženjskim stanjem dr. Alme Sedlar spodbujena s strani komisije. Pri tem je potrebno poudariti, da komisija v tem primeru nikakor ni odigrala vloge pobudnika, saj je pobudo za omenjeni pregled premoženjskega stanja pravzaprav prejela s strani v Večerovih prispevkih omenjene poslanske skupine SDS. Pobudo je zavrnila s pojasnilom, da je za nadzor nad premoženjskim stanjem aktualnih in nekdanjih funkcionarjev komisije pristojna MVK. Nekdanja namestnica predsednika komisije je bila namreč po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) eno leto po prenehanju funkcije dolžna poročati o premoženjskem stanju MVK, kar je tudi storila. Na osnovi tega poročanja je MVK ugotovila nesorazmerje v poročanih podatkih in dr. Sedlarjevo pozvala k pojasnilom, kar komisija z vidika strokovnosti odločno pozdravlja.
Izjava Draga Kosa, nekdanjega predsednika komisije in zdajšnjega visokega predstavnika Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), daje občutek namernega blatenja neodvisne državne institucije brez kakršne koli realne osnove in dokazov, kar nedvomno spodkopava tudi ugled in verodostojnost institucije OECD. Kako se je postopek prelevil v pravljico o teoriji zarote, v katero je prikladno postavljena komisija, pa lahko ve in pojasni zgolj njen avtor.
Nadalje novinar v Večeru med drugim piše, da bi javnost morala imeti dostop do premoženjskih kartonov vseh javnih funkcionarjev, ki so zavezanci za posredovanje podatkov o spremembi premoženja, kar kaže najmanj na njegovo nepoznavanje krovnega zakona komisije. Na to kaže že sklicevanje avtorja članka na napačen člen ZIntPK, ko v prispevku opozarja, da MVK zakonsko podlago poročanja dr. Sedlarjeve o premoženjskem stanju zmotno utemeljuje s 45. členom ZIntPK in trdi, da bi se morali sklicevati na 36. člen ZIntPK, dejansko pa je to področje urejeno s 46. členom ZIntPK. 46. člen ZIntPK tako navaja: »Podatki o dohodkih in premoženjskem stanju zavezancev, z izjemo oseb, odgovornih za javna naročila in uradnikov Državne revizijske komisije, so ne glede na omejitve, ki jih določa zakon o varovanju osebnih podatkov in davčnih tajnostih, javno dostopni v delu, ki se nanaša na dohodke in premoženje, pridobljeno v obdobju opravljanja javne funkcije oziroma dejavnosti in še eno leto po prenehanju opravljanja funkcije oziroma dejavnosti.« Zakon ne določa objave premoženjskega stanja funkcionarjev ob nastopu funkcije. Podatki o premoženjskem stanju so tako javno dostopni le v delu, ki se nanaša na dohodke in premoženje, pridobljeno in odsvojeno v času opravljanja javne funkcije oziroma dejavnosti in še eno leto po prenehanju opravljanja funkcije oziroma dejavnosti. Podatki so torej javno dostopni lahko šele po prenehanju funkcije zavezanca.
Drug pomemben aspekt, ki ga je treba pri tem upoštevati, je, da komisija razpolaga zgolj s podatki, ki jih komisiji sporoči zavezanec sam. Tako komisija do podatka o morebitni nepravilnosti pri poročanju o premoženjskem stanju lahko pride le, če opravi redni ali izredni nadzor. Brez poročila samega zavezanca komisija torej ne more vedeti, ali je do spremembe premoženjskega stanja pri nekom sploh prišlo, razen, če podatke o tem prejme od drugih organov ali na osnovi prijave drugega prijavitelja. Komisija si že vsa leta prizadeva za bolj analitično spremljanje področja premoženjskega stanja, a v danih razmerah, to je ob finančni in kadrovski omejitvi ter trenutni bazi skoraj 16.000 zavezancev, lahko opravlja le naključne nadzore premoženjskega stanja po kategorijah zavezancev. Hkrati komisija že dalj časa želi informatizirati postopke, vezane na spremljanje premoženjskega stanja, kar bi ji omogočilo izvedbo bolj celovitih analiz in učinkovito vodenje evidence. Tako že zadnjih nekaj let upa, da ji bo to omogočila novela ZIntPK, ki je vsebovala tudi idejo o informatizaciji, vezani na spremljanje premoženjskega stanja.
Odgovora na preostali vprašanji novinarja Večera
V nadaljevanju navajamo vprašanja, ki jih je novinar Aleš Kocjan posredoval komisiji, in odgovora na njegovo prvo in tretje vprašanje, odgovor na drugo vprašanje pa je že podan v odzivu na prispevka.
Prvo vprašanje:
Kdaj je KPK nazadnje pripravila kakšno poročilo s področja nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarjev? Katero poročilo je to bilo in kateri zavezanci so bili vključeni v nadzor? Kakšne so bile splošne ugotovitve nadzora?
Komisija poudarja, da med zavezanci za poročanje o premoženjskem stanju niso zgolj poklicni funkcionarji, ampak tudi drugi zavezanci v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZIntPK in 62. členom ZSDH-1. V letnih poročilih komisije so navedeni tudi podatki, ki se nanašajo na področje nadzora nad premoženjskim stanjem za vsa leta, zato navajamo podatke le za zadnji dve leti. Komisija je tako v letu 2017 zaključila 10 različnih nadzorov premoženjskega stanja (posamičnih in skupinskih), v okviru katerih je obravnavala 214 zavezancev. V letu 2017 je komisija začela tudi s postopki preverjanja premoženjskega stanja poslovodnih oseb in članov organov nadzora gospodarskih družb, v katerih ima SDH, d.d. večinski delež ali prevladujoč vpliv, ki se je zaključil v letu 2018. V letu 2017 je bilo uvedenih 8 prekrškovnih postopkov, od tega sta bili izdani 2 odločbi ter 3 pisna opozorila. V letu 2018 je komisija zaključila 5 nadzorov premoženjskega stanja, v katerih je obravnavala 87 zavezancev, začela pa je tudi s postopki preverjanja premoženjskega stanja načelnikov upravnih enot v Republiki Sloveniji.
Tretje vprašanje:
Kako komentirate izjavo premierja Marjana Šarca z dne 8. 12. 2018 za Siol: “Res ne razumem na primer, da moramo funkcionarji Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) sami sporočati podatke o premoženjskem stanju, če pa lahko ta sama vpogleda v vse baze podatkov.”
Komisija opozarja, da na področju nadzora premoženjskega stanja opravlja naloge in izvaja pristojnosti, ki in kot so določene z ZIntPK ter sprejetim Poslovnikom komisije. Komisija ima v trenutni bazi približno 16.000 zavezancev za prijavo premoženjskega stanja. Ta podatek več kot zadošča za logičen sklep, zakaj komisija ne vpogleduje v vse baze evidenc za vsakega posameznega zavezanca. Ob tem bi radi dodali, da namen zakona niti ni v tem, da bi komisija sama vpogledovala v vse baze podatkov, ker vse baze niso dejanski izkaz premoženjskega stanja zavezancev. Ne smemo namreč pozabiti, da baze ne zajamejo morebitnih danih ali prejeti posojil med osebami zasebnega prava (na primer med družinskimi člani, prijatelji), razpolaganja z gotovino, premoženja izven Republike Slovenije in premičnih predmetov (nakit, slike …).
Nadalje komisija izpostavlja, da tudi iz predloga novele ZIntPK Ministrstva za pravosodje jasno izhaja, da dober sistem nadzora nad premoženjskim stanjem lahko bistveno prispeva k večji preglednosti in zaupanju v celotno javno upravo, saj z razkritjem funkcionarji pokažejo in dokazujejo, da delujejo v javnem interesu. Danes je v svetu trend rasti na področju razkritja premoženjskega stanja nosilcev javnih funkcij, saj je ob vsesplošnem padcu zaupanja v vlade posameznih držav, državne in lokalne institucije, nosilce javnih funkcij, poslance in politične elite to zaupanje še toliko večjega pomena. Nadzor nad premoženjskim stanjem zavezancev je v današnjem svetu eden izmed ključnih elementov vsake učinkovite protikorupcijske strategije in eden izmed nosilnih stebrov integritete javnega sektorja. Učinkovit in verodostojen sistem nadzora nad premoženjskim stanjem, pa naj bo to sistem, v katerem so podatki objavljeni javno ali sistem, kjer so podatki o premoženju zaupni, lahko odločilno prispeva pri krepitvi zaupanja državljanov v njihovo vlado in politične elite. Podobno ureditev poznajo tudi nekatere druge države.
Ob tem komisija dodaja, da so na resničnost izjave vezane tudi določene pravne posledice, na primer prekrški zaradi neporočanja o premoženjskem stanju, pomanjkljivega vpisa potrebnih podatkov ali celo lažnih podatkov. Sama prijava zavezancev pa je pozneje lahko tudi predmet postopka pred drugimi organi, če se izkaže, da zavezanec razpolaga s premoženjem neznanega (nezakonitega) izvora ali premoženja, ki bistveno presega njegove uradne prihodke.