Ljubljana, 28. junija 2016 – Senat Komisije za preprečevanje korupcije je na seji, dne 23. 6. 2016, sprejel Končno poročilo in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah Univerze v Ljubljani, v kabinetih predsednika vlade in ministrstev ter mestnih občinah v Republiki Sloveniji, ki je v celoti dostopno v priponki.
Komisija je na podlagi 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije v poročilu podala mnenje, oceno stanja in priporočila za izboljšave urejenosti področja stalne pripravljenosti za delo. V ta namen je tekom postopka pridobila podatke in pojasnila glede izplačil dodatkov za stalno pripravljenost treh skupin zavezancev, in sicer fakultet Univerze v Ljubljani, kabineta predsednika Vlade RS in kabinetov ministrstev Vlade RS ter uprav mestnih občin. Po mnenju komisije namreč navedeni subjekti predstavljajo dovolj širok in raznolik vzorec, da je komisija lahko na podlagi pridobljenih podatkov in pojasnil ocenila dejansko stanje urejenosti področja.
Ugotovitve komisije
Tako je komisija glede odrejanja in izplačila dodatka za stalno pripravljenost za delo pri obravnavanih fakultetah v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015 ugotovila, da so fakultete stalno pripravljenost za delo posameznemu delavcu odrejale s pisnim sklepom dekana, pri čemer je bil razlog za odrejanje vsebinsko posplošen in ni vseboval konkretnega dela ali naloge, iz sklepov pa tudi ni bil razviden čas stalne pripravljenosti (oziroma so sklepi veljali za celotno koledarsko leto, za celoten mandat, ali celo za nedoločeno obdobje do preklica), tako da je bil dodatek za stalno pripravljenost izplačan od ur rednega dela, ki so ga delavci opravili v posameznem mesecu, ne pa od časa dejanskega opravljanja stalne pripravljenosti. Na nekaterih fakultetah je bil dodatek za stalno pripravljenost posameznim delavcem obračunan v višini (npr. 5 %, 10 %, 12 %, 13 %, 15 %), ki v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) sploh ni predvidena. Na fakultetah, kjer je bil dodatek za stalno pripravljenost izplačan tudi dekanom, je bilo to izvedeno v nasprotju s četrtim odstavkom 23. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), saj dekani niso pridobili predpisanega soglasja rektorja.
V okviru pregleda odrejanja in izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo v Kabinetu predsednika Vlade RS in kabinetih ministrstev je komisija ugotovila, da v nekaterih kabinetih ministrov izplačil dodatka iz naslova stalne pripravljenosti sploh ni bilo, medtem ko je za večino ministrstev, kjer so se dodatki izplačevali, glavno pravno podlago za odrejanje stalne pripravljenosti in izplačilo dodatka poleg splošnih določb ZSPJS in KPJS predstavljala Uredba o delovnem času v organih državne uprave, ki ureja delovni čas javnih uslužbencev v organih državne uprave in interni predpisi. V praksi so kabineti dodatke za stalno pripravljenost odrejali v skladu s trenutnimi delovnimi potrebami, in sicer s sklepi in nalogi oziroma po razporedu, ki so ga določili vodje kabinetov.
Pri pregledu pojasnil 11 mestnih občin v Republiki Sloveniji je komisija za obdobje od 1. 1. 2011 do 1. 2. 2016 ugotovila, da se vse mestne občine pri izplačilih dodatkov za stalno pripravljenost sklicujejo na 46. člen KPJS, 105. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN) in interne odredbe o delovnem času mestnih uprav oziroma odredbe o izvajanju stalne pripravljenosti javnih uslužbencev. Večina občin, ki so dodatke izplačevale, so le te izplačale v višini 20 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, ena izmed mestnih občin pa je v okviru izplačil dodatkov za stalno pripravljenost javnim uslužbencem izplačevala tudi 10 % in 15 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Pri izvajanju služb civilne zaščite, reševanja in civilne obrambe imajo mestne občine uvedene zelo različne prakse: v eni izmed mestnih občin se javni uslužbenci po mesečnem razporedu menjajo na 10 dni, v drugih dodatek celo leto prejema le poveljnik Civilne zaščite, v tretjih dodatek odrejajo ob nastanku operativnih službenih nalog zaščite, reševanja in pomoči, medtem ko v četrtih občinah ne smatrajo, da je za opravljanje nalog v povezavi s 105. členom ZVNDN sploh potrebno izplačevati dodatek za pripravljenost. Dve izmed preučevanih občin sta dodatek za stalno pripravljenost v višini 20 % urne postavke osnovne plače izplačevali iz razloga prevoza županov in podžupanov ter iz razloga stikov z novinarji in spremljanja župana na neuradnih srečanjih, sestankih in srečanjih izven delovnega časa ter ob vikendih, ena uslužbenka pa je prejemala dodatek za stalno pripravljenost iz razloga izvajanja projekta. Dodatek za stalno pripravljenost je bil izplačan tudi eni uslužbenki zaradi vodenja občinske turistične organizacije.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje pri preučevanih subjektih komisija meni, da le ti dejansko različno tolmačijo vsebinski pomen stalne pripravljenosti, saj so dodatke za stalno pripravljenost izplačevali javnim uslužbencem na delovnih mestih, kjer se izvaja naloge, ki po mnenju komisije niso takšne narave, da jih ne bi bilo mogoče predvideti vnaprej ter da bi bila za njihovo izvedbo potrebna skoraj stalna dosegljivost javnega uslužbenca, sploh pa ne odrejena za daljša časovna obdobja. Dodatek za stalno pripravljenost po mnenju komisije tudi ni namenjen zviševanju izplačila javnega uslužbenca zaradi raznih pooblastil za vodenje projektov ali organizacij in ne more služiti kot obvod omejitvam, ki jih določajo pravila sistema plač v javnem sektorju in varčevalni ukrepi države, zaradi katerih se je ukinilo izplačevanje nekaterih drugih dodatkov in delovne uspešnosti ter so se začasno zaustavila redna napredovanja v javnem sektorju.
Priporočila komisije
Komisija meni, da je zaradi zagotavljanja najvišjih standardov sledljivosti, transparentnosti ter namenskosti porabe javnih sredstev posebno pozornost potrebno nameniti določitvi točnih kriterijev in pogojev, ko se stalna pripravljenost na delo javnim uslužbencem utemeljeno odredi, hkrati pa poskrbeti tudi za odreditev le te samo za časovno obdobje, ko okoliščine, ki stalno pripravljenost zahtevajo, obstajajo. Hkrati bi bilo potrebno sistematično uskladiti in poenotiti prakso odrejanja stalne pripravljenosti za delo.
Komisija spremlja že izvedene ukrepe Univerze v Ljubljani in Ministrstva za javno upravo, dodatno pa na podlagi svojih ugotovitev priporoča:
- odpravo pojmovne nedoslednosti četrtega odstavka 32. člena ZSPJS;
- določitev točnih kriterijev in pogojev, ko se stalna pripravljenost za delo javnim uslužbencem utemeljeno odredi;
- sistematično uskladitev in poenotenje prakse odrejanja stalne pripravljenosti na posameznih ravneh;
- vzpostavitev ustreznih mehanizmov nadzora nad odrejanjem in izplačevanjem dodatkov;
- da se v okviru sistemizacije delovnih mest določijo delovna mesta, za katera je glede na naravo dela javnega uslužbenca potrebno in možno odrediti stalno pripravljenost;
- vključitev korupcijskih tveganj sumov nepravilnosti pri odrejanju, izplačevanju in neučinkovitemu nadzoru nad odrejanjem in izplačevanjem dodatkov v načrte integritete zavezancev.
Področje izplačil javnim uslužbencem predstavlja pomembno področje zakonitega delovanja javne uprave in pomembno vpliva na odhodkovno stran državnega proračuna. Ustreznejša ureditev področja izplačil dodatkov za stalno pripravljenost bi po mnenju komisije bistveno pripomogla k smotrnejši in bolj utemeljeni rabi javnih sredstev ter pomembno prispevala h krepitvi integritete javnega sektorja. Pomembno se je zavedati, da javni uslužbenci delujemo v javnem interesu in zasebni interes posameznikov po zagotavljanju premoženjske koristi sebi ali drugim, ne sme prevladati nad javnim interesom. Navedeno področje po mnenju komisije predstavlja korupcijsko tveganje, ki ga je s sprejetjem ustreznih ukrepov in vzpostavitvijo učinkovitega nadzora nad njihovim izvajanjem potrebno upravljati.
Komisija na tem mestu poziva tudi vse ostale deležnike javnega sektorja, ki se poslužujejo odrejanja in izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost na delo pri opravljanju svoje dejavnosti, da preučijo in pregledajo delovanje svojega sistema odrejanja stalne pripravljenosti na delo in v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti sprejmejo ustrezne popravljalne ukrepe, v skladu s svojimi pristojnostmi.
Komisija je sprejela končno poročilo in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost