Goran Klemenčič, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, Rok Praprotnik, namestnik predsednika, in Liljana Selinšek, namestnica predsednika, smo pred dobrim mesecem Uradu predsednika RS poslali pisne izjave, da podajamo nepreklicen in dokončen odstop s svojih funkcij.
Za tak korak smo se odločili po tehtnem premisleku, ne le zgolj v nekaj dneh ali tednih, zato tudi ni vezan na točno določen dogodek. Načeloma so bile odločitve intimno sprejete že konec poletja. Danes je odločitev zgolj še trdnejša in v celoti dokončna. Spomnili se boste, da smo svoj odstop napovedali po objavi Poročila o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank januarja letos, če ne bo prišlo do korenitih sprememb.
Ne odstopamo iz obupa ali občutka nemoči in tudi ne zaradi pritiskov, saj jih znamo prenaša-ti. Ni nam zmanjkalo poguma, niti volje za delo – krepitev pravne države, integritete, omejevanje korupcije in nasprotja interesov. O delu, ki smo ga opravili, veliko, čeprav ne vsega, povedo zadnja tri letna poročila o delu komisije.
Odstopamo iz protesta, ker ne pristajamo in se ne strinjamo s popolno politizacijo ter populističnim obravnavanjem protikorupcije; ker se zavedamo nujnosti korenite izboljšave protikorupcijske zakonodaje, ki pa je politično popolnoma nemogoča zaradi blokade tihe alianse v Državnem zboru RS, ki presega vladno koalicijo ali opozicijo; ker naši pozivi ali poskusi sistemskega, čimprejšnjega in skupnega pristopa k razjasnitvi nekaterih ključnih korupcijskih problemov, ki vsem na očeh obremenjujejo našo družbo (TEŠ 6, bančna luknja, sistemska korupcija v zdravstvu, nadzor premoženja funkcionarjev), ostajajo neodgovorjeni; ker ne moremo pristati, da v strankah in na županskih mestih ali iz ozadja na politiko in gospodarstvo ključno vplivajo ljudje, ki so v mnogih postopkih ter obremenjeni z razkritimi korupcijskimi tveganji, sumi davčnih utaj, pranja denarja; ker ne pristajamo na to, da delo nadzornih institucij ni samo pod legitimnim in objektivnim nadzorom medijev, ampak se ti tudi prepogosto dajo na voljo kot instrument politike ali interesnih skupin ali pa se zadovoljijo z površnim aferaštvom; ker ne želimo, da se zaradi očitne politične in zakonske blokade naše delo spremeni v prekladanje papirjev ter postane samo sebi namen …
Odstopamo iz odgovornosti – ker ocenjujemo, da je tudi odstop naša odgovornost.
Vztrajanje v okoliščinah, v katerih veš, da zaradi institucionalnih omejitev ne moreš doseči nujnih premikov za reševanje enega najresnejših problemov slovenske družbe, je neodgovorno. Ljudem bi s tem da(ja)li lažen občutek, da smo mi tisti, ki še lahko kaj ključnega spremenimo, ne da bi pri tem svoje opravili tisti, ki so za to tudi odgovorni. Naredimo lahko še veliko pomembnega, tako kot ostale institucije pravne države. Ne moremo pa narediti tega, kar je potrebno. To pa ni predvsem raziskovanje posameznih ekscesov, ampak spreminjanje sistema, ne gradualistično, ampak odločno in na pravih mestih. Prave premike na sistemski ravni lahko stori samo politika – zakonodajna in izvršilna. In skrajni čas je, da odgovornost za to tudi prevzame. Če tega ni sposobna, je odgovornost na ljudeh, vseh prebivalcih Slovenije, da se zbudijo.
Z našim protestnim odstopom želimo sprožiti alarmni zvonec.
Senat Komisije za preprečevanje korupcije