Naslov sicer ni mišljen v strogi dvojini, a njegova sporočilna vrednost v luči perečih primerov korupcije je tudi v tem, da usmerja pozornost k premisleku glede odnosa posameznih politikov do skupnih vrednot in institucij pravne države. Zaloteni s »prsti v marmeladi« se v bran osebnih koristi in političnih interesov zatekajo k nizkim strastem, primitivizmu ter verbalnemu političnemu nasilju.
Niccolò Machiavelli, ki je v svojem času ločil politiko od etike in vladarjem spisal nasvete, kako za vsako ceno obdržati oblast, bi se najbrž vprašal, čemu začudenost, saj sta primitivizem in politično nasilje med bolj zaželenimi »vrlinami« politikov. Toda poznavalci pravijo, da je treba Machiavellija brati »med vrsticami«. Na mestu, kjer vladarjem svetuje, naj tudi za ceno političnega primitivizma in nasilja dosežejo, da se jih podaniki bojijo, hkrati svari, naj ob tem dobro premislijo, kako bodo ravnali, da jih ljudje ne zasovražijo. Moder vladar, pravi Machiavelli, bo še posebej pazil, da ne ropa tujega imetja in premoženja državljanov.
Čeprav nas od njegovega časa ločujejo stoletja, smo kljub vsem sodobnim standardom demokracije in vladavine prava priča razmeram, ko nekateri politiki počnejo ravno to, kar je Machiavelli vladarjem izrecno odsvetoval. Razlika je le v tem, da je današnja politična oblast, tako kot v knjigi Miti našega časa ugotavlja Umberto Galimberti, bolj kot kadarkoli prej sleparska in zakrinkana. Prav zaradi teh njenih lastnosti meni, da je tudi vse bolj vsiljiva. V primerjavi s srednjeveško politično prakso ropanje državljanov danes ni več stvar cestnih biričev, rokovnjačev in razbojnikov. Sodobna politika ima za ta namen politične stranke, finančno industrijo in svoje nameščence na najodgovornejših položajih v državni ter javni upravi. S prirejenimi besedami slavnega dramatika Bertolta Brechta – kaj je danes rop banke v primerjavi z ustanovitvijo politične stranke.
Razgaljena na očeh državljanov in demokratične javnosti današnja politika brez kančka sramu zre lasten odsev v zrcalu korupcije in ob tem celo vztraja v absolutističnem slogu srednjeveških vladarjev v smislu »država, to sem jaz«. Njena samopašnost se vse bolj razkriva tudi v prirejanju sistema državne ureditve in javne uprave posamičnim politič-nim interesom ter nameščanju strankarskih kadrov na položaje v državnih organih, organizacijah javne uprave, finančnih ustanovah in javnih podjetjih. Če vzamemo samo primere, ko je politika v okviru ustavnih in zakonskih pristojnosti upravičena, da o imenovanjih na vodilne položaje v državi odloča po politično-vrednostni presoji (diskreciji), ostaja vrsta odprtih vprašanj, kje so meje med politično diskrecijo in politično korupcijo.
Ob vsem navedenem se spodobi zaključiti z besedami veterana poosamosvojitvene politike in nekdanjega poslanca Iva Hvalice, ko je v intervjuju za časnik Delo, 13. 6. 2011, na vprašanje glede mreže povezav med politiko in t. i. tajkuni, odvrnil: »Zavračam besedo mrežo. Ker to je dejansko mafija. To so čisti mafijski pristopi, ki se v ničemer ne razlikujejo od tistih tam čez, Italijanov, ki imajo dolgoletno tradicijo. Stranke bodo doživele uro resnice«. Pronicljivo razmišljanje, kje so pravi vzroki in komu izstaviti račun za razmere, v katerih smo se kot družba znašli.
mag. Bećir Kečanović