Komisija za preprečevanje korupcije je v sredini januarja v svojih prostorih izvedela okroglo mizo pod naslovom Upravljanje javnih zadev: med vladavino prava in politično diskrecijo. Konkretni primeri namreč opozarjajo, da so nekatere odločitve o imenovanjih na državni in lokalni ravni očitno sprejete v nasprotju z zakonom ter javnim interesom. Ker gre za zapletena vprašanja upravljanja javnih zadev med vladavino prava in politično diskrecijo, je komisija v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi povabila k razpravi na okrogli mizi predstavnike stroke in javnosti.
Različne vidike politične diskrecije (gre za pristojnost nosilcev oblasti, da o javnem interesu in upravljanju javnih zadev odločajo na podlagi svojih politično-vrednostnih sodb, pri tem pa naj bi bili pravno povsem nevezani) so na dogodku predstavili dr. Franc Grad (Ustavni vidik politične diskrecije), dr. Rajko Pirnat (Izbirna in politična diskrecija ter njuna omejitev), dr. Polona Kovač (Vodila določanja in sodnega nadzora (politične) diskrecije), dr. Erik Kerševan (Sodišče kot forum za varstvo pravic posameznikov) in mag. Lučka Saibert, državna pravobranilka, ki je predstavila položaj Državnega pravobranilstva v upravnem sporu.
Komisija namreč že dalj časa zaznava primere, ko so različne odločitve o javnih zadevah, sprejete na podlagi politične, poslovne ali drugih vrst diskrecije, pod vprašajem, ali je tisti, ki je odločal, spoštoval zakon in javni interes. Ker imajo tovrstne odločitve pogosto tudi znake korupcije, je komisija že leta 2009 obvestila Vlado Republike Slovenije, da imenovanja na vodilne položaje v javnem sektorju, državnih organih, javnih zavodih, javnih podjetjih kažejo izrazita tveganja korupcije, klientelizma, nepotizma.
Zdi se, da zgornje ugotovitve v današnjem času odpirajo več vprašanj kot odgovorov, torej kdo in kako nadzira tiste, ki v javnih zadevah odločajo na podlagi politične diskrecije. Odgovor stroke je, da sodni nadzor v zadevah politične diskrecije ne pride v poštev, ker sodišča tega ne morejo presojati. V političnih zadevah je nadzor predvsem stvar politične kulture in samokontrole oziroma zadržanosti ter odgovornosti političnih odločevalcev, kar je neločljivo povezano z njihovo odgovornostjo za skupne vrednote in skupno dobro, za javno etiko ter integriteto javnih funkcij. S tem je, na drugi strani, neločljivo povezana vloga javnosti in objektivnega poročanja medijev, kot je v svojem govoru poudaril dr. Franc Grad.
Dr. Rajko Pirnat je opozoril na potrebo po jasnem ločevanju med politično diskrecijo in izbirno diskrecijo. Iz tega izhaja logična potreba po razlagalnih pravilih, kje so sploh meje pojmovne opredelitve politične diskrecije. Zato dr. Pirnat svetuje tudi uporabo pojma izbirna diskrecija, ki nastopi šele potem, ko je v skladu z zakonskimi pogoji ugotovljeno, kdo izpolnjuje pogoje za imenovanje – tako kot v primeru nekaterih funkcionarjev oziroma uradnikov, ko izbiro opravi uradniški svet, minister pa ima nato diskrecijsko pravico, da izmed njih izbere tistega, za katerega po svoji vrednosti presoji oceni, da je za imenovanje najbolj primeren. Kriterij najboljše izbire pa seveda ne bi smel biti »politični plen«.
Podobno je dr. Polona Kovač opozorila, da odločanju na podlagi politične ali katerekoli druge diskrecije ne gre »slepo« verjeti, ampak je potrebno vzpostaviti primeren in učinkovit nadzor. Odločitev o imenovanju bi morala biti preverljiva tudi v smislu, ali bo imenovani javno funkcijo oziroma delo, na katero je imenovan, dejansko opravljal na najboljši možni način, v javnem interesu ter v skupno dobro – in ne morda v ozkem interesu »političnega plena«.
Dr. Erik Kerševan je predstavil subjektivni koncept upravnega spora, v katerim so predmet sodnega nadzora lahko le tiste odločitve, ki zadevajo pravice in zakonite interese tožnika. Sklicujoč se na primerjalne ureditve je izrecno poudaril, da upravni postopek in sodna kontrola ne moreta biti odgovor na vprašanje, kako nadzirati politično diskrecijo, ker temu enostavno nista namenjeni.
Razprava mag. Lučke Saibert, državne pravobranilke, v kateri je predstavila vlogo Državnega pravobranilstva v upravnem sporu, pa je potrdila mnenje prehodnih govorcev, da niti vloga Državnega pravobranilstva kot zastopnika javnega interesa niti upravni spor ne moreta zagotavljati učinkovitega nadzora nad politično diskrecijo.
Govorci so si bili enotni, da je seveda politična diskrecija nujna pri vodenju države in upravljanju javnih zadev, tako na državni kot na lokalni ravni. Kdor odloča na podlagi diskrecije, pa v svojih vrednostnih sodbah ne more biti povsem svoboden, neodvisen ali celo arbitraren. V sodobni demokratični in pravni državi so namreč tudi nosilci politične oblasti, tako na državni kot na lokalni ravni, vezani na ustavo in zakone, vladavino prava ter temeljne ustavne vrednote.
Med razpravo je bilo izpostavljeno, da je – v luči nizke politične kulture in polarizacije družbenega prostora ter zniževanja moralnih in etičnih standardov pri odločanju v javnih zadevah – vloga Komisije za preprečevanje korupcije pri izvajanju nadzora nad uporabo in še posebej zlorabo politične diskrecije izjemno pomembna.
Mag. Bećir Kečanović, pomočnik predsednika komisije, ki je vodil okroglo mizo, je nato v sklepni besedi dodal, da bo komisija svoje delo vsekakor tudi v prihodnje opravljala dosledno v skladu z ustavo in zakonom, ne glede na to, kar si morda kdo v politiki misli in želi.