Komisija za preprečevanje korupcije je v zadnjih mesecih večkrat javno izrazila zaskrbljenost in opozorila na potrebo po bolj premišljenem sprejemanju različnih zakonskih rešitev. Predvsem izpostavljamo nesprejemljivost uporabe nujnih in skrajšanih zakonodajnih postopkov, ki ožijo oziroma povsem izničujejo prostor za javno in strokovno razpravo o zakonih ter drugih predpisih, ki so pomemben element urejanja medsebojnih odnosov med posamezniki, državo in pravnimi subjekti.
Na tem področju že v preteklosti različni nosilci izvršilne in zakonodajne oblasti niso vedno izkazali talenta za iskanje domišljenih rešitev in vključevanje civilne družbe ter strokovne javnosti. Hkrati se je vzpostavil sistem nesorazmernega vpliva parcialnih in netransparentnih interesov na oblikovanje zakonodaje. Tudi zato danes živimo v državi, ki je na posameznih področjih že nekaj let po eni strani pravno izrazito prenormirana, zapletena in zbirokratizirana, po drugi strani pa prepletena s posameznimi pravnimi nejasnostmi in vrzelmi, ki predstavljajo očitna korupcijska tveganja in tveganja za obid ter zlorabo predpisov.
Po mnenju komisije se je situacija na tem področju v zadnjih mesecih še dodatno poslabšala. Komisija se zaveda, da kriza v posameznih primerih zahteva hitre odgovore in rešitve. Sprejem predpisov po nujnem ali skrajšanem postopku je lahko tudi upravičen. Zato poslovnik državnega zbora ta institut tudi ureja – je pa izjema in ne pravilo in zanj morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji. Glede mnogih zakonov, ki zadnje mesece po bližnjicah najdejo pot do objave v uradnem listu, ti pogoji niso izpolnjeni, Resolucija o normativni dejavnosti se ne spoštuje, večkrat pa so po tej poti sprejeti tudi zakoni oziroma spremembe zakonov, ki jih je težko opredeliti kot nujne protikrizne ukrepe.
Prostor javne in strokovne razprave o posameznih zakonodajnih rešitvah ne sme biti razumljen in v podtonu označen kot »metanje peska pod kolesa« potrebnim reformam ali zavzemanje za ohranjanje obstoječega stanja. Usklajevanje, iskanje dobrih rešitev in odprtost za mnenja civilne družbe, strokovne javnosti in tudi neodvisnih državnih organov še ne pomeni zavlačevanja. Je garant transparentnosti postopkov, omejevanja parcialnih interesov, boljše kvalitete predpisov in odpravljanja korupcijskih tveganj.
Komisija zato ponovno opozarja, da spremembe mnogih predpisov po nujnem postopku brez prepričljive obrazložitve ter pomanjkanje javnega, strokovnega, pa tudi medresorskega usklajevanja lahko predstavljajo zdravilo, ki je enako ali bolj nevarno od bolezni, ki jo hočemo zdraviti. Predvsem pa po mnenju komisije odpirajo vrata istovrstnim korupcijskim tveganjem in netransparentnosti, ki jih mnogi od zakonodajnih predlogov – na deklarativni ravni – želijo odpraviti.
KOMISIJA ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE