Po mnenju Komisije za preprečevanje korupcije so ugotovitve poročila Transparency International (TI) o implementaciji OECD Konvencije o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju – tako globalne kot konkretne glede Slovenije – pričakovane in večinoma odraz realnega stanja, ki ga komisija zaznava tako v Sloveniji kot pri svojem sodelovanju v delovni skupini OECD zoper podkupovanje tujih javnih uslužbencev.
Dejstvo je, da je pripravljenost in učinkovitost razvitih držav za pregon lastnih korporacij, ki s podkupninami pridobivajo posle v drugih, predvsem državah v razvoju in tranzicijskih državah, z redkimi izjemami še vedno na relativno nizki ravni. Čeprav Slovenija ni država z velikimi investicijami v drugih državah – obseg poslovanja slovenskih podjetij v tujini je znatno manjši kot pri večjih državah, zato je tudi možnosti za podkupovanje tujih javnih uslužbencev v mednarodnih transakcijah manj (posledično je manj tudi možnih kazenskih postopkov) – pa je relativno gledano dokaj velika njena prisotnost na korupcijsko izrazito izpostavljenih trgih – jugovzhodne in vzhodne Evrope; slovenska podjetja, ki na njih poslujejo, pa redko vzpostavijo tudi učinkovit sistem obvladovanja teh tveganj in se prevečkrat prilagodijo “lokalnim običajem”.
Prav tako se komisija načeloma strinja s posebnim opozorilom poročila na spornost prenosa določenih nadzornih pristojnosti nad državnim tožilstvom z Ministrstva za pravosodje na Ministrstvo za notranje zadeve. Do te ideje, ki je bila potem tudi uresničena, se je komisija negativno odzvala že pred pol leta in mnenja v tem času ni spremenila.
In še splošen odziv komisije na poročilo: potrebno je priznati, da so bili določeni koraki naprej v zadnjih letih vendarle narejeni in napredek je viden. To pa še ne pomeni, da je tudi optimalen – prihaja z večletno zamudo, predvsem pa ni zadovoljiv v luči obsega problema, ki ga v Sloveniji predstavljata gospodarski kriminal in korupcija. Učinkovitost organov nadzora in pregona napreduje, četudi počasi. Po drugi strani pa se opazno zmanjšuje nivo politične in pravne kulture ter zaupanje ljudi v institucije pravne države in integriteto nosilcev javnih funkcij. Dokler ne bosta oba trenda pozitivna, o resnem izboljšanju ne moremo govoriti.