Javno mnenje o skorumpiranosti politikov in odgovornih oseb v javnem in zasebnem sektorju na eni ter ne-uspešnost delovanja države pri preprečevanju in odkrivanju korupcije na drugi strani, je alarmantno. Razširjenost tega mnenja očitno izraža visoko stopnjo nezaupanja ljudi v politike ter uradne in odgovorne osebe javnega in zasebnega sektorja, hkrati pa nezaupanje v učinkovitost delovanja organov, ki so dolžni ali celo ustanovljeni prav za odpravljanje in omejevanje korupcijskih tveganj oziroma preprečevanje, odkrivanje in kazensko preganjanje korupcije.
Država oziroma njeni organi pa smo v resnici ljudje – politiki, javni uslužbenci, uradne osebe, odgovorne osebe v gospodarstvu … Zato je pomembno krepiti zavedanje in spoznanje, da je uspešnost politike, države in gospodarstva odvisna predvsem od tega, koliko zaupanja vrednih ljudi zaseda vodilne položaje. Njihova poštenost, sposobnost in odgovornost so garanti, ki opravičujejo zaupanje in zagotavljajo realnost pričakovanja, da se v primeru korupcijskih tveganj in neetičnih ravnanj odzivajo takoj, pogumno, predvsem pa resno, odgovorno in odločno.
Nesposobnost ali bolje rečeno očitna nezmožnost odgovornih, da v posameznih neetičnih, nezakonitih ali celo kaznivih ravnanjih ne prepoznajo nevarnosti za dejansko izgubo zaupanja in posledično manjšo učinkovitost organov, ki jih vodijo, je zaskrbljujoča. Hkrati pa kaže, da jim je skrb za lastni ugled in zasebni interes pomembnejša od skrbi za javni interes, ugled in učinkovitost delovanja organizacij, ki jih vodijo, oziroma političnih strank, ki jim pripadajo.
Z neodzivnostjo, izogibanjem ali celo zavračanjem uradnih dejanj in postopkov, ki jih vodijo organi lastne države, ter neuveljavljanjem odgovornosti za zakonsko nedopustna in moralno nesprejemljiva ravnanja rušijo ideje o poštenosti, pravičnosti in dolžnosti ter jih nadomeščajo s tistimi o dveh pravnih državah in privilegiranosti elit – da se nekaterim ne glede na to, kaj zagrešijo, ne more zgoditi nič. Te ideje pa so za učinkovito delovanje pravne in socialne države z učinkovitim političnim sistemom ter za zaupanje vanjo pogubne.
Ta strahotna neodzivnost in nesposobnost sprejemanja in uveljavljanja politične, moralne in etične odgovornosti za svoja ravnanja, ravnanja svojih političnih kolegov ali podrejenih sodelavcev ter zatekanje pod okrilje domneve nedolžnosti do pravnomočno ugotovljene krivde sta lahko za kakovost življenja v naši družbi usodna. Zato je ne samo zakonska, ampak tudi moralna dolžnost vseh v javnem sektorju, vključno z javnostjo, da si prizadevamo uveljavljati ničelno stopnjo tolerance ne-sprejemanja, neuveljavljanja in zavračanja politične in moralne odgovornosti. Kolikor bolj bomo pri tem uspešni, toliko manj neusposobljenih, neodgovornih in zaupanja nevrednih ljudi bomo imeli na vodilnih položajih v politiki, javni upravi in gospodarstvu. To pa hkrati zagotavlja tudi tako potrebne manjkajoče pogoje in garancijo za uspešnejše delovanje institucij države, gospodarstva ter izboljšanje kakovosti življenja in bivanja.
Darko Stare