Malo manj kot eno leto po uveljavitvi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) je državni zbor sprejel tudi noveli tega zakona, aprila 2011 najprej ZIntPK- A in 24. maja še ZIntPK-B. Slednja je stopila v veljavo 4. junija 2011 in prinaša številne, nujno potrebne spremembe in dopolnitve, ki bodo omogočale učinkovitejše uresničevanje ciljev na področju krepitve integritete in preprečevanja korupcije in s tem namena zakona.
Ključna področja, kjer omenjena novela prinaša spremembe, pa so med drugim naslednja:
Protikorupcijska klavzula (14. člen)
Novela že uveljavljeno protikorupcijsko klavzulo še določneje definira kot nujno sestavino pogodb v vrednosti nad 10.000 evrov brez DDV, obenem pa omogoča, da izjemoma, na podlagi odobritve komisije, protikorupcijska klavzula v pogodbo ni vključena. Organ ali organizacija javnega sektorja lahko komisijo za tako izjemo zaprosi, ko zaradi narave posamezne pogodbe vključitev protikorupcijske klavzule ni možna ali primerna, ali ko druga pogodbena stranka s sedežem izven Republike Slovenije nasprotuje vključitvi. Pri odločanju o tem, ali bo izključitev klavzule odobrila, komisija upošteva zlasti javni interes, da se pogodba sklene, objektivne okoliščine, ki ne omogočajo sklenitve posla s protikorupcijsko klavzulo, in stopnjo splošnega korupcijskega tveganja pri enakovrstnih poslih. Namen uporabe protikorupcijske klavzule je zagotoviti transparentnost posla in preprečiti korupcijska tveganja.
Razkritje podatkov o lastniških povezavah ponudnika (14. člen)
Novost ZIntPK, ki se nanaša na sklepanje poslov javnega z zasebnim sektorjem je, da morajo biti pred sklenitvijo pogodbe pridobljeni podatki o udeležbi fizičnih in pravnih oseb v lastništvu ponudnika, vključno z udeležbo tihih družbenikov, ter o povezanih družbah s ponudnikom. Če ponudnik pri tem predloži lažno izjavo ali neresnične podatke, ima to za posledico ničnost pogodbe.
Dolžnost prijave premoženjskega stanja (41. člen)
Zakon uvaja elektronsko posredovanje oziroma sporočanje podatkov o premoženjskem stanju zavezancev, kar bo olajšalo delo komisiji in razbremenilo zavezance. Vse osebe, ki so zavezanci po ZIntPK in so že poročali komisiji, morajo poročilo o svojem premoženjskem stanju ponovno podati v elektronski obliki do 31.1.2012. Vsi tisti, ki bodo postali zavezanci po uveljavitvi sprememb ZIntPK-B, pa to storijo v rokih, predpisanih s tem zakonom. Prvič med zavezance sodijo tudi uradniki Državne revizijske komisije, ki so dolžni poročati o premoženjskem stanju prek elektronskega obrazca najkasneje do 31. 8. 2011, njihovo premoženjsko stanje oziroma spremembe le-tega pa ne bodo javno objavljene. Zaupnost podatkov o premoženju velja tudi za osebe, odgovorne za javna naročila.
Na področju oseb, odgovornih za javna naročila, je imel ZIntPK dve pomanjkljivosti, pomembni z vidika korupcijskih tveganj: izključeval je postopke tajnega naročanja in tiste primere, ko naročniki za izvedbo posameznih dejanj v postopku javnega naročanja odplačno najamejo zasebno podjetje. Novela ZIntPK-B določa zavezance tudi na teh dveh področjih. Osebe, odgovorne za javna naročila, niso več dolžne poročati o premoženjskem stanju ob vsakem izvedenem postopku javnega naročanja, temveč to storijo enkrat letno – do 31.1. za preteklo leto – v primeru, da so v preteklem letu sodelovale v postopku javnega naročanja.
Načrti integritete (47. – 50. člen)
Zakon glede izdelave načrtov integritete uvaja tri pomembne novosti: 1. rok za izdelavo načrta integritete se podaljša za eno leto, 2. zavezanci bodo glede na oceno izpostavljenosti tveganjem korupcije razvrščeni v najmanj, srednje in najbolj izpostavljeno skupino, 3. komisija lahko javnemu subjektu, ki po zakonu sicer ni zavezanec za izdelavo načrtov integritete, odredi izdelavo in uresničevanje načrta integritete. To stori v primeru, če ugotovi, da je izvajanje dejavnosti v javnem interesu, razpolaganje z javnim premoženjem pa izrazito izpostavljeno tveganjem za korupcijo ali drugim oblikam protipravnega ravnanja.
Lobiranje (56. – 74. člen)
Pogoji za regulacijo in nadzor dejavnosti lobiranja, ki so bili prvič vzpostavljeni z uveljavitvijo zakona leta 2010, so z novelo zakona ustrezneje definirani. Področje lobiranja je urejeno tako, da bo vplivanje na odločitve državnih organov še vedno transparentno, ne bo pa ogrožena in omejena demokratična udeležba civilne družbe ter legitimne zasebne pobude pri sprejemanju odločitev nosilcev oblasti.
Zakon določa tudi izjeme. Med lobiranje tako ne sodijo tiste aktivnosti posameznikov, neformalnih skupin ali interesnih organizacij, ki se nanašajo na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. Novost na področju lobiranja je tudi, da se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, je njen zakoniti zastopnik ali izvoljen predstavnik, ni dolžna vpisati v register lobistov. Vendar pa je potrebno tudi tovrstne stike prijaviti komisiji, kadar potekajo na nejaven način.
Spremembe glede delovanja in pristojnosti komisije (4., 13. in 13.a člen)
Pomemben del transparentnosti delovanja komisije je obvezna notranja revizija poslovanja na področju porabe materialno-finančnih sredstev in kadrovskih zadev, ki jo bo morala komisija izvesti vsaka tri leta, z revizijskim poročilom pa seznaniti predsednika republike in državni zbor. Komisija mora po novem uvesti postopek ob sumu korupcije ali drugih kršitev ne le na lastno pobudo ali na podlagi prijave pravne ali fizične osebe, temveč tudi na zahtevo nekaterih samostojnih državnih organov in drugih javnopravnih institucij s področja finančnega poslovanja. Po drugi strani pa lahko komisija na podlagi ugotovljenih nepravilnosti ali kršitev zahteva ali da pobudo pristojnim organom za izvedbo nadzorstvenega pregleda nad delovanjem določene organizacijske enote, službenega, upravnega ali strokovnega nadzora ali za uvedbo disciplinskega postopka zoper posameznika. O rezultatih nadzora mora pristojni organ obvestiti komisijo. Zakon natančneje definira nekateri izraze, na primer kdo so zaposleni v javnem sektorju, kdo se šteje za družinskega člana, kdo so poslovodne osebe, uradne osebe in osebe, odgovorne za javna naročila. Širi se tudi krog oseb, ki so se dolžne izogibati nasprotju interesov.
Komisija dobiva formalno pristojnost zahtevati od pristojnih organov oziroma oseb izvedbo strokovnega ali drugega ustreznega nadzora ali disciplinskega postopka; v določenih primerih pa predlagati tudi razrešitev posamezne odgovorne osebe. Zahteva komisije ni obvezujoča, saj jo pristojni organ/oseba lahko zavrne, mora pa komisiji sporočiti razloge za to zavrnitev.