Ravnanje uradne osebe občine, ki ima z gospodarskim subjektom sklenjeno pogodbo o vzdrževanju občinskih cest in z njim po preteku pogodbe sklene aneks, s katerim podaljša veljavnost pogodbe, namesto, da bi v skladu z veljavno zakonodajo podelila koncesijo, s čemer gospodarski subjekt pridobi korist, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja in ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.
Na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) je Komisija za preprečevanje korupcije na seji dne 5.5.2010 sprejela naslednje
Načelno mnenje številka 206
- Ravnanje uradne osebe občine, ki ima z gospodarskim subjektom sklenjeno pogodbo o vzdrževanju občinskih cest in z njim po preteku pogodbe sklene aneks, s katerim podaljša veljavnost pogodbe, namesto, da bi v skladu z veljavno zakonodajo podelila koncesijo, s čemer gospodarski subjekt pridobi korist, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja in ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je v mesecu februarju 2010 prejela prijavo o sumu korupcije oziroma kršitvi dolžnega ravnanja župana občine, ki je sklenil pogodbo za vzdrževanje občinskih cest in jo podaljšal z aneksi, čeprav bi morala občina v skladu z veljavno zakonodajo podeliti koncesijo za vzdrževanje občinskih cest. Na podlagi zbranega gradiva se je Komisija do opisanega ravnanja odgovorne osebe občine opredelila tako, kot je navedeno v izreku načelnega mnenja.
Pristojnost Komisije, da daje načelna mnenja, določa 18. člen ZPKor. Natančneje jo ureja Poslovnik komisije, ki v 1. alinei 13. člena določa, da komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. Definicija korupcije je razvidna iz 3. alinee 2. člena ZPKor, po katerem je “korupcija” vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi posredno ali neposredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.
Poslovnik komisije v drugem odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o korupciji nimajo pravnih ali materialnih posledic. Načelna mnenja niso ne splošni in ne konkretni pravni akt, s katerimi se sicer odloča o pravicah in dolžnosti posameznikov, pač pa le zakonita metoda preprečevanja korupcije, s katero Komisija ne odloča o odgovornosti udeleženih oseb, fizičnih ali pravnih, ampak v načelnih mnenjih ugotavlja dejansko stanje, ki ga nato primerja s pravili dolžnega ravnanja in zakonsko definicijo korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor. Načelna mnenja so le neobvezne smernice, po katerih lahko nedoločeno število nedoločenih subjektov prostovoljno usmerja svoje vedenje in ravnanje, da se na ta način izognejo tveganjem korupcije. To je tudi glavni namen zakonodajalca v ZPKor, ki terja pravočasno odkrivanje, preprečevanje in obvladovanje tveganj, ne le čakanje na nastanek in posledice korupcije. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-57/06 ugotavlja, da preprečevanje korupcije izhaja neposredno iz temeljev pravne države. Zato morajo tudi načelna mnenja o korupciji poleg konkretnih določb upoštevati temeljna načela pravne države, njena vrednostna (etična) merila in pravni red kot celoto.
V določbi 8. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in spremembe) je zapisano, da je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah, kar se šteje pod redno vzdrževanje javnih cest.
Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/1993 in spremembi, v nadaljevanju ZGJS) določa, da opravljanje gospodarskih javnih služb predpiše lokalna skupnost z odlokom tako, da je zagotovljeno njihovo izvajanje v okviru funkcionalno in prostorsko zaokroženih oskrbovalnih sistemov. V 6. členu ZGJS je določeno, da lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe z različnimi oblikami, med drugim tudi z dajanjem koncesij osebam zasebnega prava. Postopek podelitve koncesije sestavlja sprejem koncesijskega akta, izvedba javnega razpisa, izdaja odločbe o izbiri koncesionarja in sklenitev koncesijske pogodbe.
Na podlagi ZGJS je občina sprejela Odlok o izvajanju gospodarskih javnih služb s podelitvijo koncesije, v katerem je med drugim določeno, da se vzdrževanje občinskih cest uredi s podelitvijo koncesije.
Na podlagi vpogleda v prejeto dokumentacijo je bilo ugotovljeno, da občina ni imela sklenjene koncesijske pogodbe za vzdrževanje občinskih cest, temveč je imela z gospodarskim subjektom zasebnega prava sklenjeno pogodbo za izvajanje rednega vzdrževanja občinskih cest, in sicer za obdobje štirih let oziroma do razpisa koncesije. Po preteku veljavnosti pogodbe je župan le-to podaljšal s podpisom aneksa, čeprav bi moral izvesti predpisani postopek podelitve koncesije v skladu z ZGJS.
Komisija na podlagi navedenega ocenjuje, da je občina ravnala nezakonito, ker ni podelila koncesije za vzdrževanje občinskih cest, čeprav je imela že v Odloku o izvajanju gospodarskih javnih služb s podelitvijo koncesije izrecno določeno, da se obravnavana javna služba zagotavlja s podelitvijo koncesije. S tem so bile kršene tudi določbe 6. člena ZGJS in posledično še določbe od 36. do 39. člena istega zakona, ki določajo postopek podelitve koncesije.
Komisija ugotavlja, da je uradna oseba občine, ki je podpisala aneks k pogodbi z gospodarskim subjektom, čeprav bi morala na podlagi zakona in občinskega odloka izvesti postopek podelitve koncesije, gospodarskemu subjektu pridobila korist, to pa je ravnanje, ki ustreza definiciji korupcije po tretji alineji 2. člena ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik