Ravnanje sodnika v pravdi o lastninski pravici, v kateri na podlagi skrbne in natančne presoje dejanskega stanja ter uporabe prava odloči v korist tožeče stranke, ni kršitev dolžnega ravnanja in ne omogočanje neupravičene koristi, kar so sicer zakonski znaki korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor, ampak neodvisno in nepristransko sojenje na podlagi in v okviru ustave in zakona. Glede na definicijo korupcije po ZPKor bi v zadevi lahko šlo za kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb, ki so pridobitev lastninske pravice omogočile, ne da bi za to imele ustrezno pravno podlago. Ker pa so postopki pridobivanja lastninske pravice potekali v času, ko ZPKor še ni bil sprejet, se Komisija do tega ne more opredeliti iz razloga ustavne prepovedi povratne veljave pravnih predpisov (155. člen Ustave Republike Slovenije).
Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije – ZPKor (Uradni list RS, št. 2/04 in sprem.) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 9.6.2009 sprejela
Načelno mnenje številka 170
- Ravnanje sodnika v pravdi o lastninski pravici, v kateri na podlagi skrbne in natančne presoje dejanskega stanja ter uporabe prava odloči v korist tožeče stranke, ni kršitev dolžnega ravnanja in ne omogočanje neupravičene koristi, kar so sicer zakonski znaki korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor, ampak neodvisno in nepristransko sojenje na podlagi in v okviru ustave in zakona.
- Glede na definicijo korupcije po ZPKor bi v zadevi lahko šlo za kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb, ki so pridobitev lastninske pravice omogočile, ne da bi za to imele ustrezno pravno podlago. Ker pa so postopki pridobivanja lastninske pravice potekali v času, ko ZPKor še ni bil sprejet, se Komisija do tega ne more opredeliti iz razloga ustavne prepovedi povratne veljave pravnih predpisov (155. člen Ustave Republike Slovenije).
Obrazložitev
Komisija je v obdobju 2008/2009 prejela več prijav, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97), v katerih prijavitelji med drugim zatrjujejo kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb, ki so pridobitev lastninske pravice omogočile tudi z vpisom v zemljiško knjigo.
S pregledom prijav in pripadajočega gradiva je Komisija ugotovila, da so postopki za pridobitev lastninske pravice potekali pred letom 2004, ko še ni bil sprejet Zakon o preprečevanju korupcije (ZPKor), kar je formalni razlog, ki izhaja iz ustavne prepovedi povratne veljave predpisov (155. člen Ustave Republike Slovenije), zaradi katerega prijav ni mogla sprejeti v obravnavo.
V maju 2009 je Komisija prejela novo prijavo, ki se nanaša na sodni postopek, v katerem je sodišče obravnavalo enega od omenjenih primerov in sprejelo odločitev o vrnitvi nepremičnin tožeči stranki. Prijavitelj je od Komisije zahteval, da priloženo sodbo oziroma ravnanje sodišča preuči v smislu opredelitve korupcije po ZPKor tudi s stališča ločenosti izvršilne in sodne veje oblasti, samostojnosti sodišča v povezavi z nezakonitim ravnanjem v korist tožeče stranke, sicer pravne osebe javnega prava, in neodvisnosti sodnikov, določene z Ustavo Republike Slovenije in zakonodajo, ter s stališča pridobljene protipravne koristi omenjene pravne osebe javnega prava. Navedenega prijavitelj v sami prijavi ne utemeljuje, pač pa se sklicuje na priložena strokovna stališča, strokovni članek in mnenje pravne stroke ter izraža pričakovanje, da bo Komisija svoje stališče objavila v načelnem mnenju.
Vprašanja ločenosti izvršilne in sodne veje oblasti, samostojnosti sodišča in neodvisnosti sodnikov, kar prijavitelj izpostavlja v povezavi z domnevno sporno sodbo oziroma ravnanjem sodišča v predmetnem sodnem postopku, so ustavnopravni standardi, o katerih Komisija ne more odločati, ker za to ni pristojna. Komisija prav tako ni sodni veji oblasti nadrejen organ, da lahko v tej vlogi odloča o sodbah sodišč. Glede izraženega dvoma v zakonitost ravnanja sodišča, ki naj bi imelo za posledico pridobitev oziroma omogočanje domnevno protipravne koristi tožeči stranki, pa je Komisija prijavo v tem delu sprejela v obravnavo.
Iz gradiva prijave izhaja, da je predmet sodne presoje v domnevno sporni sodbi pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ki ga je tožeča stranka oziroma njena prednica kot nekdanjo družbeno lastnino s pogodbo dala v uporabo za gradnjo stanovanjskih in poslovnih objektov. Toženka je kasneje, sklicujoč se na vknjižbo nepremičnin na njenega pravnega prednika in določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL), dosegla vknjižbo lastninske pravice. Iz sodbe nadalje izhaja, da je šlo za vzpostavitev lastninske pravice na zemljiščih, ki so bodisi javne površine oziroma nepremičnine, na katerih so zgrajeni objekti in dobrine v splošni rabi, ali stavbišče in funkcionalno zemljišče večstanovanjskih zgradb. Sodba ugotavlja, da ne prevzemnik in ne tožena stranka, ki trdi, da je njen pravni naslednik, nista imela v rabi teh nepremičnih, nista z njimi upravljala, jih nista vzdrževala in ne z njimi razpolagala, funkcionalno zemljišče večstanovanjskih stavb, se pravi gradbene parcele ali njihovi deli pa so v solastnini etažnih lastnikov. Tako prvostopno sodišče v domnevno sporni sodbi sklene, da pravica uporabe, ki jo je prevzemnik pridobil s pogodbo, ni bila takšna pravica, ki bi mogla biti podlaga za vpis lastninske pravice na njegovo ime oziroma na ime njegovega pravnega naslednika na podlagi ZLNDL. Z drugimi besedami, tožena stranka lastninske pravice na zemljiščih ni nikoli pridobila. Dejansko je bila lastnina vzpostavljena na nezakonit način, ker so funkcionalna zemljišča v solastnini etažnih lastnikov, z nepremičninami, ki so v splošni rabi pa ni smel razpolagati nihče. V nadaljevanju je Komisija ugotovila, da je bila medtem domnevno sporna sodba predmet odločanja na drugostopnem sodišču. Slednje je pritožbo tožene stranke v enem delu zavrglo, v preostalem delu pa njeno pritožbo zoper odločitev prvostopnega sodišča zavrnilo.
Drugostopno sodišče v sodni odločbi med drugim navaja, da je zakonodajalec po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije, ko je v letu 1991 postopoma prišlo do lastninjenja, sprejel različne zakone, in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni pravdni zadevi pravilno ugotovilo, da je bil namen pogodbe, na katero se pri zatrjevanju pravice do uporabe in nato še lastnine sklicuje tožena stranka, oddaja zemljišča za uporabo zaradi izgraditve stanovanjske soseske in pravilno poudarilo, da je šlo le za naročilo, ki ni zakonita podlaga za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL. Glede tega drugostopno sodišče pritrjuje tudi nadaljnji ugotovitvi prvostopnega sodišča, da iz 4. in 5. točke omenjene pogodbe sledi, da je ureditev zemljišč s komunalnimi napravami (ceste, pešpoti, parkirni prostori, otroška igrišča, javne zelenice, parki in drevoredi, sekundarna kanalizacijska mreža) stvar občine, posameznik pa ima prednost pri prevzemu in gradnji teh naprav. Četudi je prevzemnik naročila res bil dolžan plačati odškodnino, pa to samo po sebi ni bilo odločilno za opredelitev narave pravice prenesene s pogodbo – naročilom. Odškodnina je bila namreč določena v višini prispevka k stroškom za ureditev mestnega zemljišča v soseski in prispevka k stroškom za komunalno ureditev zemljišča. Oba elementa sta tedaj predstavljala sestavni del kupnine za stanovanje 5. in 6. točka 20. člena Zakona o urejanju mestnega zemljišča), ki jo je prejel prevzemnik. V 5. členu pogodbe se je prevzemnik zavezal, da bo del stroškov za graditev sekundarnih komunalnih naprav vračunal v ceno stanovanj.
Drugostopno sodišče svojo odločitev nadaljuje z obrazložitvijo, da iz vsebine pogodbe tudi sledi, da je bila odškodnina določena le za neto stavbno zemljišče in da v to površino niso bile vključene ceste, parkirni prostori in uvozi. Na podlagi vsega navedenega je tako drugostopno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da je bila ekonomska korist, ki jo je prevzemnik imel od sklenitve takšne pogodbe, dohodek pridobljen s prodajo zgradb in ne pridobitev zemljišč. Sodišče tudi ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da so bila zemljišča oddana za gradnjo, namenjena za stavbišče stanovanjskih in poslovnih objektov, za funkcionalna zemljišča teh objektov in za objekte splošne rabe, ki so predstavljali dobrine v splošni rabi. Poleg zemljišč, katera je bil prevzemnik pravice uporabe dolžan prenesti na kupce stavb, so ostala zemljišča predstavljala dobrine v splošni rabi, ki jih prevzemnik prav tako ni imel v posesti in jih ni mogel rabiti, niti z njimi ni upravljal, ampak je upravljala z njimi občina ali komunalna organizacija po njenem pooblastilu. S temi zemljišči prevzemnik ni mogel razpolagati. Kot dobrine v splošni rabi so bile opredeljene ulice, trgi, pločniki, drevoredi, parkirni prostori v naselju, parki, nasadi, zelene površine ter otroška igrišča in že Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je določal, da nepremičnine, ki so v splošni rabi niso v prometu (2. člen). Drugostopno sodišče sklene z ugotovitvijo: “Sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu zato ne jemlje nobenih pravic toženi stranki, saj kot je bilo obrazloženo ta lastninske pravice ni pridobila, ampak odpravlja stanje, ko je tožena stranka v zemljiško knjigo kljub neizpolnjevanju pogojev za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonito vpisana kot lastnik in se vzpostavlja stanje kot bi pravilno sledilo na podlagi določil zakona”.
Na podlagi ugotovitev iz postopka s prijavo Komisija meni, kar sicer izhaja že iz same sodbe in ugotovitev drugostopnega sodišča, da je prvostopno sodišče v predmetni zadevi odločalo na podlagi skrbne in natančne presoje dejanskega stanja ter pravilne razlage in uporabe prava. Upoštevaje obrazložitev drugostopnega sodišča, Komisija meni, da prvostopno sodišče ni odločilo v korist tožeče stranke, ampak je le odpravilo stanje, ko je tožena stranka v zemljiško knjigo kljub neizpolnjevanju pogojev za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonito vpisana kot lastnik in s tem vzpostavilo zakonito stanje.
Ravnanje sodišča, ki odloča na podlagi skrbne in natančne presoje dejanskega stanja ter pravilne razlage in uporabe prava, v nobenem pogledu ni kršitev dolžnega ravnanja in ne omogočanje neupravičene koristi, kar so sicer zakonski znaki korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor, temveč neodvisno in nepristransko sojenje na podlagi in v okviru ustave in zakonov.
Upoštevaje definicijo korupcije po ZPKor gre v obravnavanem primeru kvečjemu za kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb, ki so pridobitev lastninske pravice in vpis v zemljiško knjigo omogočile, ne da bi za to imele ustrezno podlago. Ker pa so ti postopki potekali v času, ko ZPKor še ni bil sprejet, se Komisija do teh vprašanj ni mogla opredeliti iz formalnega razloga ustavne prepovedi povratne veljave pravnih predpisov, določenega v 155. členu Ustave Republike Slovenije.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik