Ravnanje uradnih oseb – starešin policije, ki preprečijo preiskovanje sumov kaznivih dejanj po določilih Zakona o kazenskem postopku in s tem preprečijo uvedbo kazenskega postopka zoper odgovorne posameznike, ustreza definiciji korupcije po 3. alineji drugega člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 14.05.2008 sprejela
Načelno mnenje številka 133
- Ravnanje uradnih oseb – starešin policije, ki preprečijo preiskovanje sumov kaznivih dejanj po določilih Zakona o kazenskem postopku in s tem preprečijo uvedbo kazenskega postopka zoper odgovorne posameznike, ustreza definiciji korupcije po 3. alineji drugega člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je prejela večje število anonimnih in podpisanih prijav o nepopolnem oziroma pomanjkljivem ravnanju policije pri preiskovanju sumov kaznivih dejanj. Navedbe v prijavah se nanašajo predvsem na nepopolno in pomanjkljivo zbiranje obvestil, ki jih mora policija v skladu s 148. členom ZKP zbrati za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Kot razloga za pomanjkljivo zbiranje obvestil sta običajno navedena slabo in nestrokovno delo policije ter vplivanje predstojnikov oziroma nadrejenih na policiste, da obvestil ne zberejo in zaključijo obravnavo suma kaznivega dejanja brez vseh potrebnih obvestil. Tako obravnavan sum kaznivega dejanja oziroma zadeve policisti zaključijo s poročilom pristojnemu tožilstvu na podlagi 10. odstavka 148. člena ZKP, ker na podlagi dokazov in obvestil, ki so jih zbrali oziroma jih niso zbrali, ni podlage za podajo kazenske ovadbe.
Pri podrobnejši analizi ene od anonimnih prijav, kateri so bile priložene fotokopije policijske dokumentacije o načinu preiskovanja suma kaznivega dejanja, je bilo ugotovljeno, da so kriminalisti pri obravnavi suma storitve kaznivega dejanja, katerega je bil osumljen eden od slovenskih funkcionarjev, najprej ravnali strokovno in v skladu z določbami 148. člena ZKP glede zbiranju obvestil. Iz dokumentacije, ki je bila na voljo Komisiji pri analizi primera je bilo ugotovljeno, da so kriminalisti pripravili plan dela, zbrali določena obvestila in dokumentacijo in nameravali v skladu s 3. odstavkom 148. člena ZKP zaradi zbiranja obvestil na razgovor povabiti še nekaj posameznikov. V ta namen so kriminalisti odposlali vabila za razgovore tistim posameznikom, ki bi po njihovem mnenju lahko dali obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo predkazenskega in kazenskega postopka.
Kriminalisti v nadaljevanju preiskovanja suma kaznivih dejanj razgovorov z vabljenimi posamezniki niso opravili in tako tudi ne zbrali obvestil, saj jim je več njim nadrejenih uradnih oseb policije naročilo, da novih razgovorov ni potrebno opraviti in da naj prijavo o sumu kaznivega dejanja z elementi korupcije zaključijo s poročilom pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, ker da naj bi šlo za sum “bagatelnega” kaznivega dejanja. Policijske starešine so tako same odločile, da gre v obravnavani zadevi za tim. “dejanje majhnega pomena”, za katerega 14. člen KZ pravi, da “ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena”. V obravnavani zadevi je šlo za zadevo, ki je zaradi vpletenih oseb vzbudila zelo veliko zanimanje javnosti in bi šele izvedba vseh potrebnih policijskih postopkov pokazala, kakšna sta resnični obseg in teža zadeve. Tudi, če bi se pokazalo, da je dejanje res majhnega pomena, je določba 161. člena ZKP kristalno jasna: o tem, da kakšno dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, ni kaznivo dejanje, lahko odloči zgolj in izključno državni tožilec. S svojim ravnanjem so uradne osebe policije pristojnega državnega tožilca onemogočile, da bi sprejel ustrezno in res meritorno odločitev. Državni tožilec je namreč na podlagi poročila policije, kateremu je bila priložena dokumentacija in uradni zaznamki o zbranih obvestilih, ki niso potrjevali suma kaznivega dejanja, zadevo zaključil in ni nadaljeval postopka, saj ni vedel, da bi morali biti opravljeni tudi drugi, bolj pomembni razgovori z občani in zbrana še druga obvestila.
Kriminalisti so po napotkih predstojnikov zaključili z obravnavo suma kaznivega dejanja, ne da bi zbrali vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka in s tem kršili dolžno ravnanje, ki ga odreja 148. člen ZKP glede preiskovanja sumov kaznivih dejanj. S tem, da zoper osumljenca ni bila podana kazenske ovadba, ker iz zbranih, dejansko pa načrtno nezbranih obvestil, ni izhajal temelj za podajo kazenske ovadbe, so osumljencu omogočili, da se je izognil postopkom ugotavljanja kazenske odgovornosti, kar je oblika nepremoženjske koristi.
Komisija meni, da takšna ravnanja uradnih oseb – starešin policije predstavljajo kršitev dolžnega ravnanja, ki ga zapoveduje ZKP, omogočajo posebno obliko nepremoženjske koristi, ki je v izogibanju morebitnim kazenskim postopkom in tako ustrezajo definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.
Drago Kos
Predsednik