Posredovanje neresničnih informacij Varuhu človekovih pravic s strani uradnih oseb v policiji, ki lahko onemogoči učinkovito preiskavo suma nepravilnega ravnanja policije, ustreza definiciji korupcije, določeni v 3.alinei 2. člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 30.3.2007 sprejela
Načelno mnenje številka 75
- Posredovanje neresničnih informacij Varuhu človekovih pravic s strani uradnih oseb v policiji, ki lahko onemogoči učinkovito preiskavo suma nepravilnega ravnanja policije, ustreza definiciji korupcije, določeni v 3.alinei 2. člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija za preprečevanje korupcije (Komisija) je prejela vlogo, s priloženimi fotokopijami elektronskega sporočila o policijskem nadzoru na območju Policijske uprave (PU) Postojna 05.12.2006 in odgovora Vrhovnega državnega tožilstva Varuhu človekovih pravic, št. Tu-44/07 z dne 26.1.2007, da preuči ravnanje uradnih oseb, ki so preverjale sum, da je policija pri izvajanju nadzora nad Romi in drugimi osebami nezakonito omejevala človekove pravice posameznikov. Komisija je vlogo sprejela in na podlagi 11. člena ZPKor zaprosila Varuha človekovih pravic (VČP) ter Vrhovno državno tožilstvo za vpogled spisa z njihovimi ugotovitvami. Varuh človekovih pravic je z vpogledom soglašal, medtem ko je Vrhovno državno tožilstvo zaprosilo upravičeno zavrnilo, saj v predmetni zadevi obravnavajo še eno ovadbo, o kateri še niso odločili.
Vpogled v spis pri VČP je s primerjavo gradiva, priloženega vlogi za preučitev dolžnega ravnanja uradnih oseb, z izvirniki dokumentov pokazal, da sta fotokopija elektronskega sporočila anonimnega pošiljatelja in fotokopija odgovora Vrhovnega državnega tožilstva izdelani na podlagi izvirnikov v spisu VČP. Z vpogledom v dokument VČP, št. 6.1-99/2006 z dne 04.01.2007, o nenapovedanem obisku in pogovoru z uslužbenci PU Postojna glede suma nepravilnega ravnanja policije pri omejevanju človekovih pravic, je ugotovljeno, da je elektronsko sporočilo anonimnega pošiljatelja identičen povzetek izvirnika zapisov v dnevniku dogodkov Operativnega komunikacijskega centra (OKC) Policijske uprave (PU) Postojna z dne 5.12.2006 (dokument, šifra 229-1/2006/339 (3K41-22)). Po podatkih iz dokumentacije VČP je PU Postojna podoben zapis dogodkov sestavila tudi za 4.12.2006 in še za nekatere druge dneve.
V zapisu pogovora med VČP in direktorjem PU Postojna je navedeno, da je slednji poročal Varuhu o obsegu in načinu izvajanja policijskih aktivnosti v obravnavanem primeru in mu pri tem zagotovil, da niso bili uporabljeni prikriti ukrepi ali sredstva po ZKP. Glede ostalih aktivnosti in ukrepov policije pa mu je dal naslednjo informacijo: “Romi niso bili obravnavani na poseben način, tudi ni bil sprejet kakšen poseben plan dela za njih. Šlo je za spontano odločitev, odločitev je bila sprejeta ad hoc, da se dogajanje beleži, to so sprejeli sami. V zvezi s tem niso dobili kakšnih posebnih navodil, direktiv. Ni bilo tudi navodila, da se prepreči njihov odhod. Šlo je za trenutno prilagoditev dela z vidika preventive, varnosti Postojne in uslužbenke. Opazovalci so stalna praksa, ne gre za posebnost”.
V nasprotju z informacijo direktorja PU Postojna, dano VČP ob njegovem uradnem obisku dne 3.1.2007, povzetek dnevnika dogodkov PU Postojna za 05.12.2006 kaže na povsem drugačne razmere. Iz njegove vsebine je razvidno, da je bila dinamika aktivnosti na terenu, operativnega komuniciranja in uporabljenih ukrepov tako po času kot obsegu nenavadna za “spontano” delovanje policije. Vzporedno z operativnim delovanjem in komuniciranjem pa je tekalo še zbiranje in preverjanje širokega nabora podatkov po policijskih evidencah o pripadnikih romske manjšine in drugih osebah. Da ni šlo za “spontano”, temveč načrtovano delovanje policije, dokazujejo tudi podatki o komunikaciji med enotami na terenu in operativnim štabom (OŠ). Operativni štab je posebna oblika organiziranja in načrtovanja v primeru varnostnih pojavov, za katere policija oceni, da presegajo normalno stanje javne varnosti. Povzetki dnevnika dogodkov PU Postojna dokazujejo, da so bile aktivnosti policije pri izvajanju poostrenega nadzora načrtovane in usklajene v komunikaciji med PU Postojna, OŠ (operativnim štabom) PU Ljubljana, Operativnim komunikacijskim centrom (OKC) Generalne policijske uprave (GPU) in Upravo uniformirane policije (UUP) GPU.
Komunikacija med policijskimi enotami prav tako dokazuje, da je posamične aktivnosti in omejitve človekovih pravic posameznikov odrejal generalni direktor policije, na primer podatek: “Ob 18:22 uri LKS sporoči, da je v centru ostalo še malo oseb. Lantra je verjetno šla v Ambrus… Lantro vozi D…….. VI OKC naroči, da je nova komanda in sicer, da je generalni direktor odredil, da se osebe zadrži v centru in se obvesti GPU. Naročeno, da ugotovi koliko oseb in vozil je še ostalo v centru.”; ali: “Ob 14.00 uri OKC GPU naroči, da se v vseh primerih kontrolira vozilo in voznika, ki bo opravil prevoz…To je naročilo generalnega direktorja policije…”. Navedeno pomeni, da resničnih in pravnih razlogov za omejevanje človekovih pravic niso ocenjevali policisti na podlagi lastne presoje dejanskega stanja in poznavanja prava – kar je sicer pravilo zakonitega dela policije pri omejevanju človekovih pravic – pač pa jim je uporabo policijskih pooblastil ukazoval generalni direktor policije, ki ni bil prisoten na kraju dogajanja.
Podatki in dokumenti nesporno dokazujejo, da v obravnavanem primeru ni šlo za “spontano” odločanje in ukrepanje, kot so Varuha informirali uslužbenci PU Postojna, temveč za načrtovane in vodene aktivnosti policije. Tudi iz odgovora Ministrstva za notranje zadeve Varuhu (dokument, številka 215-259/2006/167 (2111-1), 11.01.2007), izhaja, da je policija v zvezi z romsko družino izvajala obsežne aktivnosti na širšem območju države. Tudi tako je Komisija ugotovila, da informacija, ki so jo Varuhu dali uslužbenci PU Postojna ob njegovem uradnem obisku, ni bila resnična. Opis aktivnosti na terenu, opis komunikacije in uporabe policijskih pooblastil v povzetkih dnevnega poročila PU Postojna nesporno dokazuje, da je izvajanje poostrenega policijskega nadzora nad Romi in ostalimi osebami preko operativnih komunikacijskih centrov in operativnega štaba načrtovano usmerjala in vodila generalna policijska uprava (GPU). Čeprav Komisija nima vseh potrebnih podatkov za oceno, ali je bil policijski nadzor zakonit, formalno ni sporno, da lahko GPU v tovrstnih primerih vodi in usmerja enote na nižjih ravneh policijske organizacije. GPU je po drugem odstavku 9. člena ZPol pristojna, da “ukrepa na področju zatiranja kriminalitete, varnosti prometa, mejnih zadev in tujcev, javnega reda v primerih, ko je potrebno usklajeno delovanje na širšem območju …”. Sporno pa bi lahko bilo ravnanje generalnega direktorja policije, ko je policistom neposredno odrejal, da ustavljajo, preštevajo in kontrolirajo ljudi. Generalni direktor policije ni bil na kraju dogajanja in zato sam ni mogel nepristransko in pošteno presojati dejanskih razlogov za sum, da je konkretna oseba storila nekaj, kar je lahko razlog za zakonito omejevanje človekovih pravic z uporabo policijskih pooblastil. Iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da sta nepristranskost in poštenost med glavnimi sestavinami stvarne in moralno-etične upravičenosti (legitimnosti) delovanja policije in drugih represivnih organov države proti posamezniku, npr.: US RS, št. Up-555/03-41, Up-827/04-26; ESČP Rehbock v Slovenija, Matko v. Slovenija. Komisija meni, da bi se morala policija navedenih odločb v obravnavanem primeru, ko je vendarle šlo za povečan obseg represivnega delovanja, toliko bolj zavedati tudi v svojem odnosu do demokratične kontrole, ki jo izvaja Varuh človekovih pravic. Komisija poudarja, da se ne spušča v oceno, ali je bil poostren policijski nadzor upravičen ali ne, pač pa na podlagi dokazljivih dejstev z gotovostjo trdi, da je imel Varuh v danih okoliščinah utemeljene razloge za preverjanje suma nepravilnega ravnanja policije pri omejevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Uradne osebe PU Postojna so Varuhu ob njegovem uradnem obisku dale neresnične informacije in ga s tem praktično onemogočile pri učinkovitem izvrševanju njegovih ustavnih in zakonskih pristojnosti na področju varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. S tem so uradne osebe PU Postojna samo še dodatno podkrepile dvom v zakonitost in legitimnost omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvajanju poostrenega nadzora nad pripadniki romske manjšine in ostalimi udeleženci policijskih postopkov. Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah ugotavlja, da je treba v dvomu ravnati po načelu in dubio pro libertate – v dvomu v korist pravic (pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika dr. Lovra Šturma v zadevi U-I-201/96, glejte tudi U-I-22/94, U-I-121/97). Zato Komisija meni, da od trenutka, ko so policijski uslužbenci Varuhu posredovali neresnične informacije in ga s tem praktično onemogočili pri izvajanju njegovih ustavnih in zakonskih pristojnosti, nihče več ne more z verodostojno trditi, da človekove pravice in temeljne svoboščine niso bile kršene. Da bi lahko trdili kaj takšnega, bi morala policija VČP omogočiti, da vse okoliščine poostrenega policijskega nadzora nad Romi in drugimi osebami skrbno, nepristransko in učinkovito preišče. Prav tako bi morali pristojni uslužbenci policije, ki so v hierarhiji odgovorni za izvajanje notranjega nadzora, storiti vse, kar je bilo potrebno, tudi za tovrstno učinkovito preiskavo. To namreč v zgoraj navedenih odločbah zahtevata Sodišče za človekove pravice in Ustavno sodišče.
V demokratični in pravni državi so represivni organi države in njihovi uslužbenci dolžni, da pri varovanju človekovih pravic brezpogojno spoštujejo institucije demokratične in pravne kontrole, med katerimi je po Ustavi Republike Slovenije tudi Varuh človekovih pravic, jim zagotavljajo vso potrebno pomoč, informacije in pogoje za izvrševanje ustavnih in zakonskih pristojnosti. Komisija glede tega ocenjuje kot skrb zbujajoče ravnanje uradnih oseb policije, ki so z neresničnimi informacijami in z opuščanjem učinkovite preiskave suma nezakonitega omejevanja človekovih pravic v primeru poostrenega policijskega nadzora nad pripadniki romske manjšine in ostalimi osebami v obravnavanem primeru praktično onemogočile demokratično in pravno kontrolo nad svojim delom. Po mnenju Komisije gre za kršitev 6. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS 71/93, 56/02), v katerem je določeno, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu omogočiti izvedbo preiskave. Onemogočanje Varuha pri uresničevanju ustavnih in zakonskih pristojnostih v razmerah, ko policija na širšem območju države izvršuje poostren nadzor in pri tem uporablja represivne ukrepe in sredstva – kar že samo po sebi predstavlja izjemno nevarnost za čezmerno uporabo policijske prisile nad posameznikom in zato terja toliko večjo pozornost institucij demokratične in pravne kontrole nad ravnanjem uradnih oseb v policijskih postopkih – je po mnenju Komisije celo hujša grožnja pravni državi, kot so sicer morebitne kršitve in zlorabe človekovih pravic, ki bi se jih na ta način skušalo prikrivati.
Komisija se zaveda splošnega pomena in zahtevnosti policijskega dela pri zagotavljanju varnosti ljudi in demokratičnega družbenega reda. Zaradi tega poudarja, da mora imeti policija tudi trdno podporo demokratične družbe, vendar le takrat, kadar je njeno delo zakonito, pregledno in učinkovito. V obravnavanem primeru tega zaradi ravnanja policije same ni mogoče z gotovostjo trditi. Policijski uslužbenci bi morali biti med najbolj zainteresiranimi, da se dvom v pravilnost njihovega dela nepristransko in učinkovito preišče. Toda kljub vsem predhodno navedenim standardom Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, uradne osebe policije niso zagotovile vseh dolžnih pogojev za nepristransko in učinkovito preiskavo suma nepravilnosti pri posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine. Na podlagi gradiv, ki jih je imela na razpolago, Komisija ocenjuje, da so uradne osebe z neresničnimi informacijami o izvrševanju poostrenega nadzora in opuščanjem učinkovite demokratične in pravne kontrole kršile dolžno ravnanje, ki ga določa že omenjeni 6. člen Zakona o varuhu človekovih pravic. S tem so nadrejenim v policiji omogočile pridobitev nepremoženjske koristi, saj so se izognili postopkom za ugotavljanje odgovornosti v zvezi s sumom nepravilnega ravnanja pri vodenju in opravljanju policijskih nalog, zato Komisija meni, da takšno ravnanje uradnih oseb ustreza definiciji korupcije po 3.alinei 2. člena ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik