Resolucija o preprečevanju korupcije v RS

Nacionalna strategija boja proti korupciji je opredeljena in zapisana v Resoluciji o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji. Resolucija je krovni nacionalni dokument, s katerim se na podlagi ocene obstoječega stanja določa politiko in sprejema programe na področju preprečevanja korupcije.

Resolucija je akt, ki ga v skladu z 51. členom Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo) na predlog vlade sprejme državni zbor. Obstoječo Resolucijo o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji je Državni zbor RS sprejel 16. junija 2004.

Pred sprejemom obstoječe resolucije so bili odzivi na pojavne oblike korupcije predvsem represivni in so tako odpravljali zgolj posledice, ne pa tudi vzrokov njihovega nastanka. V času njenega sprejetja je zato Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji težila k realnim, postopnim in premišljenim ukrepom za odpravo korupcije, njeni osnovi cilji so usmerjeni preventivno in vključujejo:

• dolgoročno in trajno odpravo pogojev za nastanek in razvoj korupcije,
• vzpostavitev ustreznega pravnega in institucionalnega okolja za preprečevanje korupcije,
• dosledno uveljavitev odgovornosti za nezakonita dejanja,
• izgradnjo splošno sprejemljivega sistema ničelne tolerance do vseh vrst korupcijskih ravnanj skozi razne oblike izobraževanj in
• učinkovito uporabo mednarodno uveljavljenih standardov na tem področju.

Nacionalna strategija boja proti korupciji, ki izhaja iz resolucije, je konkretizirana v Akcijskem načrtu uresničevanja Resolucije o preprečevanju korupcije v RS. Akcijski načrt sprejme Komisija za preprečevanje korupcije v sodelovanju z nosilci ukrepov iz resolucije v roku treh mesecev po sprejemu resolucije ali njenih sprememb.

Komisija spremlja uresničevanje resolucije na podlagi sprejetega akcijskega načrta. Za uspešno uresničevanje resolucije je, poleg angažiranja državnih organov in pravnih oseb v zasebnem in nevladnem sektorju, nujno zagotoviti tudi ustrezno stopnjo pripravljenosti vseh prebivalcev za aktivno sodelovanje pri uresničevanju tega dokumenta, za kar pa morajo biti seveda ustrezno obveščeni in motivirani.