Komisija za preprečevanje korupcije
Integriteta, odgovornost, transparentnost
O Komisiji in korupciji skozi mlade oči
Na mladih svet stoji je rek, ki mu vsekakor ne gre oporekati, in tudi na Komisiji se zavedamo potenciala mladosti. Namreč, mladi predstavljajo ne le prihodnosti naše države, so eden glavnih nosilcev sprememb in napredka družbe. So sinonim za prihodnost, za priložnosti in rešitve, ki bi jih bilo škoda zamuditi. Prav zato na Komisiji s številnimi svojimi aktivnostmi dosegamo prav nove generacije. V njih, če ga prav zasejemo, lahko vzklije seme bolj integritetne in s tem razcveta družbe, v kateri se bomo vsi bolje počutili. V maju, “mesecu mladosti”, smo zato osrednji prostor našega VESTniKa namenili mladima, študentoma Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta nedolgo tega pri nas opravljala prakso. O pogledu na delo Komisije in problematiko korupcije smo se pogovarjali z Luko Pogačnikom in Nino Koren.
Prispevek je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Na VESTniK se lahko prijavite na tej spletni povezavi.
Zakaj sta želela prakso opravljati na Komisiji?
Nina: Že na uvodnem razgovoru za Pravno kliniko »Transparentnost in integriteta v javnem in zasebnem sektorju« sem se nagibala k opravljanju praktičnega dela na Komisiji za preprečevanje korupcije, predvsem zaradi tega, ker o Komisiji nisem vedela prav veliko, zato sem si želela pobliže spoznati, kako Komisija deluje in katere pristojnosti ima.
Luka: Po teoretičnem delu pravne klinike »Transparentnost in integriteta v javnem in zasebnem sektorju« smo imeli možnost izbire med več institucijami, ki se na nek način ukvarjajo s korupcijo. Vsak je naredil preferenčni seznam in na njem na primer razvrstil odvetniško pisarno, računsko sodišče, Transparency international, PwC, upravno sodišče in tako dalje. Sam sem na vrh dal Komisijo, saj se mi je zdelo, da gre za institucijo, ki se s preprečevanjem korupcije najbolj neposredno ukvarja, čeprav nisem vedel, kako natančno njeno delo poteka. Deloma sem izhajal iz radovednosti, saj sem z nevladnimi organizacijami, primerljivimi s Transparency International, že imel izkušnje, glede odvetništva imam že veliko sošolcev, ki delajo na tem področju in sem neke informacije o tem že imel, poleg tega pa se mi je zdelo, da se bom z odvetništvom nekoč zagotovo že srečal. O Komisiji po drugi strani dejansko nisem vedel kaj dosti, razen, kar sem lahko zasledil iz medijev. Občutek, ki sem ga imel o Komisiji, je bil dvojen. Po eni strani sem čutil spoštovanje, saj se dosti govori o stališčih in preiskovanjih Komisije; sploh je po svoji aktivni vlogi izstopala v času predsednika Gorana Klemenčiča. Preden sem začel delati in ko sem komu omenil, da bom delal na Komisiji, sem začutil celo strahospoštovanje pred Komisijo, češ da s Komisijo ni šale.
O Komisiji sta torej pred začetkom vaše prakse pri nas že imela vsaj neko mnenje. Se je to nato kaj spremenilo?
Nina: Kot sem omenila že uvodoma, o Komisiji nisem vedela prav veliko. Vedela sem le, da gre za neodvisen državni organ, ki se po poimenovanju najverjetneje ukvarja s korupcijo. Vendar sem že po teoretičnem delu Pravne klinike ugotovila, da se s korupcijo neposredno ne ukvarja, temveč s krepitvijo integritetnega ravnanja zavezancev. Po opravljeni praksi lahko rečem, da sem se veliko naučila, predvsem, kako se instituti Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) v praksi udejanjajo skozi konkretne primere (bodisi prekrškovne bodisi upravne). Mislim, da Komisija deluje dobro v okviru svojih pristojnosti.
Luka: Najprej sem spoznal, da Komisija ni organ, ki tako kot tožilstvo preganja korupcijo, pač pa organ preventive in pa prekrškovni organ. Videl sem tudi, da je področje integritete zelo široko in da se povezuje s skoraj vsemi pravnimi področji ter da pogosto Komisija sploh ni pristojna za nekatere zadeve, ima pa še vedno pomembno nalogo, da v kratkem času zadevo odstopi organu, pristojnemu za odločanje odločati o vsebini prijave prijavitelja, ki pa se na pravo ne spozna dovolj, da bi očitke iz prijave že v začetku naslovil na ustrezen organ. Pri praksi mi je bilo všeč, da sem delal tudi na konkretnih primerih, in pa raziskovalni del. Presenetilo me je, da lahko Komisija že pri zakonodajnem pregledu zazna korupcijska tveganja in vpliva na izid zakonodajnega postopka ter da Komisija Državnemu zboru pošlje konkreten dopis, v čem je korupcijsko tveganje in kako bi bilo bolje ubesediti člen, da tega ne bi dopuščal. Presenetila pa me je tudi sama sestava Komisije in raznolikost nalog, s katerimi se ukvarja.
Kaj bi izpostavila glede Komisije (glede njenih pristojnosti, načina dela …)? Kaj vama je všeč in kaj bi lahko bilo boljše oziroma drugače? Vaju je kaj presenetilo?
Nina: To, da se Komisija ne ukvarja samo s prekrškovnimi in upravnimi postopki, ampak da se res veliko vlaga tudi v preventivno dejavnost, z zakonodajnimi pregledi predpisov, ki so v postopku sprejema, kjer se oceni morebitna tveganja neintegritetnega ravnanja in se o tem tudi pripravi dopis ter obvesti deležnike, ki določen predpis sprejemajo, s pripravo različnih resolucij, načrti integritete …
Luka: Vprašanje, ki se mi še vedno poraja, je, ali bi morala biti Komisija organ pregona, češ da bi imela bolj konkretna pooblastila za pregon korupcije. Moje mnenje je, da po tem ni potrebe, če tožilstvo in policija tako dobro delujeta, saj bi se s pooblaščanjem Komisije za podobne naloge pristojnost samo podvajala, ter če so pristojnosti jasne in je odnos med organi odnos pomoči.
Kakšno je vaše mnenje glede same zakonske ureditve področja dela Komisije? Glede ZIntPK?
Nina: Mislim, da je zakonski okvir dober, vendar pa je glede določenih institutov zakonodaja zelo razpršena in posledično lahko tudi nepregledna.
Luka: Zakonska ureditev se mi zdi v splošnem v redu, saj na zakonski ravni ureja Komisijo in njene naloge ter vsebuje tudi postopkovne določbe. V redu se mi zdi, da obstaja nek kroven zakon za področje korupcije, ki se seveda vrašča v ostalo zakonodajo in jo pomensko sodoloča; seveda pa pojme konkretizirajo tudi nižji akti. Dodana vrednost tega zakona je po mojem mnenju tudi simbolna, saj poudari integriteto kot vrednoto, čeprav bi ta morala biti samoumevna glede na siceršnjo zakonodajo.
Kaj menite, kakšno je mnenje mladih glede korupcije v Sloveniji? Pa glede boja proti korupciji oziroma njenega preprečevanja? In glede Komisije?
Nina: Mislim, da se večina mladih zaveda prisotnosti korupcije v naši družbi, vendar se o tej tematiki med mladimi premalo govori. Prav zaradi pomankanja ozaveščenosti mislim, da bi se morali o integriteti, ki je osrednji institut Komisije, začeti pogovarjati že med izobraževanjem.
Luka: Zdi se mi, da mnenje mladih kar odraža mnenje starejše populacije; nekateri so bolj idealistični, menijo, da je integriteta zelo pomembna in da mora biti do korupcije ničelna toleranca. Ti spremljajo medije in radi odpirajo politične teme ter opozarjajo na napake in korupcijo. Potem pa imam izkušnje z nekaterimi, ki odkrito priznavajo, da si želijo ustanoviti podjetje, postati pomemben občinski funkcionar in imeti moč, da bi z javnim denarjem financiral svoje zasebne podvige; ali pa, da bi sprejel podkupnino ali jo sam dal. Veliko mladih pa se o tem ne pogovarja, mnogim je tudi vseeno ali pa tudi ne vedo dosti o tem. Pri teh bi se dalo največ narediti z ozaveščanjem in že na ravni zakonskih omejitev zmanjšati tveganje za koruptivno vedenje. V zvezi s tem se mi je zdelo zanimivo, kako angažirani smo postali študentje, ko se je začelo spraševati o integriteti ŠOU, saj se nas to neposredno tiče. Takrat smo študentje dosegli, da so bile seje javne in na njih je bilo prisotno res veliko študentov, ki so spremljali dogajanje.