Gostujoče pero – Peter Svetina, VČP: Pot do želene družbe znanja, etike in vrednot

Mislim, da gresta dostojanstvo in integriteta z roko v roki. Pojmov sicer ne gre enačiti, saj se integriteta nanaša na spoštovanje moralnega ali etičnega kodeksa, ko govorimo o dostojanstvu, pa imamo v mislih, da je nekaj vredno spoštovanja. Naj kot primer omenim, da smo pri Varuhu dolga leta pozivali, naj poslanke in poslanci sprejmejo svoj etični kodeks. Vesel sem, da se je to naposled le zgodilo. Pred dvema letoma. Pohvalno torej, a temeljno vprašanje je: Ali se ta kodeks uresničuje v praksi? Oprostite mi, če nisem dovolj poučen, a zdi se mi, da je bolj nekakšen zbir črk na papirju, saj mi ni znano, da bi bil dejansko uporabljen v kakšni konkretni zadevi, pa čeprav lahko že iz medijskega poročanja kaj hitro ugotovimo, da bi moral biti. Vsaj kar se tiče na primer dostojnega, spoštljivega, strpnega in še kakšnega drugega ravnanja oz. komuniciranja.

Večkrat sem že dejal, da je doživljanje dostojanstva in integritete (lahko) individualno, a vendarle jima je skupna presoja o dobrem; gre za povezanost med notranjimi standardi in vedenjem navzven. Mislim, da bi morali imeti to večkrat v uvidu. Če referiram na zgodbe ljudi, ki se obračajo na institucijo Varuha človekovih pravic, lahko zapišem, da so zaradi okoliščin, v katerih so se znašli, običajno prizadeti v svoji integriteti, izgubili so dostojanstvo – naj bo telesno, duševno, osebnostno, duhovno, družbeno ali eksistencialno. Lahko jih je prizadela bolezen, invalidnost, morda so izgubili službo ali pa je iz nekega razloga prizadeta njihova samopodoba. Morda se nad njimi vrši nasilje, so izključeni, stigmatizirani ali kako drugače nemočni.

Z zgodbami, iz katerih veje vse omenjeno, se pri Varuhu srečujemo praktično vsak dan, zato je v osrčju naših prizadevanj in dela vsakršno dogajanje, ki je uperjeno ravno v kršenje človekovega dostojanstva. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene s pravicami drugih. V skladu s to omejitvijo je torej treba presojati dopustnost posega ene pravice v drugo. To denimo pomeni, da pod krinko svobode govora ne moremo širiti sovražnega diskurza in si privoščiti izreči ali napisati prav vsega, kar nam pade na pamet. Enako velja za vse, kar delamo, saj smo si postavili in napisali določena pravila delovanja. V družbi, v kateri so pravila jasna in so jasne posledice, če se pravila kršijo, veje gotovost, ki posledično vodi v občutek varnosti. Med pandemijo koronavirusne bolezni sem na to pogosto opozarjal. Družbena pravila so v negotovih okoliščinah vedno postavljena na preizkušnjo, zato je še posebej pomembno, da se spoštuje odločitve tistih organov, ki presojajo, katera pravila naj veljajo v družbi, da bo dostojanstvo slehernika spoštovano, njegove pravice in temeljne svoboščine pa uresničevane. Povečevanje števila neizvršenih odločb Ustavnega sodišča, enako pa tudi povečanje števila neuresničenih priporočil naše institucije me zato skrbi. Z vidika legitimnosti delovanja oblasti je to še posebej pomembno, pa čeprav v primeru priporočil naše institucije ta niso pravno obvezujoča. Legitimnosti delovanja države, lokalnih oblasti ali drugih brez zagovarjanja rešitev, ki spoštujejo pravno državo, človekove pravice, integriteto in boj proti korupciji, si namreč ne morem predstavljati.

Vesel sicer sem, da poročilo Evropske komisije o stanju pravne države v Sloveniji, ki sem ga omenil na začetku, na primer izpostavlja, da je bilo med pandemijo covida-19 izvedenih več ukrepov za obravnavanje tveganja korupcije, zlasti na področju javnega naročanja. Pohvalen korak, a mnoge bomo morali še storiti, če bomo želeli biti zares učinkoviti pri preprečevanju in preganjanju dejanj vseh tistih, ki na pritajen način, s takšnimi ali drugačnimi kršitvami zakonov ali zlorabo oblasti, nelegitimno in neupravičeno dosegajo svoje cilje.