Komisija za preprečevanje korupcije
Integriteta, odgovornost, transparentnost
Komisijo smo spet postavili na noge
Ni šala, da je dr. Robert Šumi predsedovanje Komisiji za preprečevanje korupcije prevzel ravno prvega aprila 2020. In niti njegovo delo do zdaj, v dveh letih, ni bilo šala – pa čeprav je kdo Komisijo, zlasti po sprejetih ugotovitvah, videl kot tako. A ne Robert Šumi. Zanj je vodenje Komisije še kako resna zadeva, ki terja najvišjo mero profesionalnosti, etike in seveda integritete, s katero se poklicno ukvarja že skoraj dve desetletji. Kajti le tako lahko Komisija dokončno pridobi vlogo, ki ji pripada že od vsega začetka: da postane institucija, izvirno pristojna za minimalne moralne standarde in krepitev integritete v družbi, ki jo celotna družba spoštuje in upošteva.
Intervju s predsednikom dr. Robertom Šumijem o smiselnosti obstoja Komisije in pogledu naprej je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti. Na VESTniK se lahko prijavite tule.
Komisija za preprečevanje korupcije (Komisija) je lani zabeležila 20-letnico obstoja – če kot začetek vzamemo Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije, ustanovljen leta 2001. Kakšna je Komisija danes v primerjavi z začetki?
Komisija spet pridobiva vlogo, ki ji je bila podeljena leta 2010 z uveljavitvijo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Na začetku je bil večji poudarek na boju proti korupciji, zdaj izpostavljamo preventivo – kar imamo že v samem imenu, saj smo Komisija za preprečevanje korupcije. Vsekakor pa družba še ni v celoti zrela za običajno delovanje takšne institucije. Takrat, leta 2010, je Slovenija ustanavljala sodoben organ po merilih Evropske unije, a pojavil se je v kulturnem kontekstu, ki tega še ne zmore prebaviti. Glede na to, da so podobno institucijo za nami ustanovile države, kot sta Francija in Italija, kjer te nemoteno funkcionirajo in jih družba upošteva, se moramo vprašati, ali želimo tudi mi storiti korak naprej v razvoju tega t. i. moralnega higienskega minimuma, ki ga Komisija predstavlja. Pravne države namreč ne krepimo le z vlaganjem kazenskih ovadb, ampak tudi z elementi družbe, kot so transparentnost, krepitev integritete, preprečevanje korupcije in nasprotja interesov. A trenutno nas odgovorni ignorirajo, ignoranca pa je pokazatelj, da lahko mirno živimo dalje brez pravih sankcij. Če govorim torej, da je integriteta pri nas še nadstandard, lahko rečem, da to žal v prenesem pomenu velja tudi za Komisijo.
Smo se prenaglili, bili pred časom?
Morda. Vzpostavili smo zakonsko zelo dobro institucijo, ki pa jo oblast, tako leva kot desna, želi onemogočiti na takšne in drugačne načine.
Komisija ima preventivno in nadzorstveno vlogo, temu primerno je (poleg Urada in Vodstva) razdeljena na Službo za preventivo in Službo za nadzor. Kaj so najpomembnejše naloge posamezne službe v vašem mandatu?
Preventiva je troplastna. Na terciarni ravni skrbimo za t. i. specialno prevencijo, kar pomeni, da ko na Komisiji nekoga sankcioniramo, javnost to prepozna kot slabo ravnanje in dojame, da tega ne sme početi. Sekundarna raven so naša usposabljanja, izobraževanja, ki jih izvajamo že ves čas in smo jih še okrepili. Na primarni ravni pa smo z mojim prihodom sistematično vstopili na področje vzgoje in izobraževanja s projektom Integriteta: skupni cilj generacij. Ta projekt je izrednega pomena, skupaj s prenovo Resolucije o preprečevanju korupcije RS, ki je ključen strateški dokument na tem področju. Če bomo čez 10-15 let želi rezultate, kot smo si jih zastavili, bomo zelo uspešni. Pri nadzoru pa smo oz. bomo prevetrili vsa sistemska pojasnila in spisali nova (npr. o integriteti). Osredotočili smo se na integriteto, nasprotje interesov, nezdružljivost funkcij. Ustvarili smo strokovne time, ki se poglobljeno ukvarjajo s temi instituti. In kar je največ, naše ugotovitve so zdaj podvržene nadzoru sodne veje oblasti.
Kaj pa bi izpostavili kot glavne poudarke vašega celotnega mandata oz. vodenja?
Glavnina je »streznitev« oz. repozicioniranje, ozaveščanje strokovne in laične javnosti, da Komisija ni in nikoli ni bila organ za pregon kaznivih dejanj. Mesto, ki ga zaseda Komisija, je edinstveno in ločeno od policije, tožilstva in sodišč. Že iz imena izhaja, da smo pristojni za obravnavo zadev do kršitev dolžnostnega ravnanja, saj smo preventivna institucija, ki preprečuje, da do korupcije sploh pride. Do tja pa pridemo tako, da krepimo integriteto, transparentnost, odgovornost – to zadnje smo dodali v našem sloganu – in odpravljamo nasprotje interesov. Vse to pa dosežemo s preprečevanjem nezdružljivosti funkcij, z omejitvami poslovanja, nadzorom nad lobiranjem in premoženjem, popisom daril in nadzorom nad drugimi instituti ZIntPK.
Je to pripisovanje napačnih pristojnosti Komisiji po vašem mnenju največja zmota javnosti o delu in pomenu Komisije?
Zmoti sta dve, in sicer v obeh primerih smo oklicani za brezzobega tigra. Sprva smo ta naziv pridobili, ker so bila pričakovanja večja od pristojnosti. V zadnjem času pa zato, ker pristojni ne upoštevajo naših ugotovitev in priporočil. To je druga vrsta »brezzobosti« oz. neučinkovitosti, kot jo zaznava javnost. Razgradnja pravne države se dogaja točno tako, da pristojni ignorirajo neodvisne in samostojne institucije. Če se jih upošteva in spoštuje, pridobijo na ugledu, ljudje presodijo, da so učinkovite. A če se že odločitev ustavnega sodišča ne spoštuje, kako se bo odločitve naše Komisije? K slabemu ugledu pripomore tudi nivo komunikacije; nesprejemljivo je, da se o naših ugotovitvah razpravlja brez kakršnih koli argumentov, večinoma po družbenih omrežjih. Obstajata pravi način in prostor za to, in to je z argumenti, tu, pri nas, ali na sodnih instancah.
Kako bi - glede na vse navedene odzive - lahko povečali učinkovitost Komisije, so potrebne kakšne zakonske spremembe, dodatne pristojnosti?
Vladi smo v preteklosti predlagali ureditev področja nezdružljivosti funkcij, določitev najvišjega honorarja za dodatne dejavnosti funkcionarja (če je to v naši družbi nujno), strožjo ureditev glede prijav in objave premoženja. Danes bi dodali še sankcije za kršitve integritete, zakonsko določen jasen odziv državnih organov na naša priporočila, da se prepreči ignoranca, in več preglednosti pri objavi premoženja funkcionarjev. Ampak v prvi vrsti potrebujemo podporo medijev in javnosti, tako strokovne kot laične. Če mediji in javnost ne problematizirajo naših ugotovitev oziroma zahtevajo posledic za kršitelje zakona, imamo težavo. Še večjo pa, če oblast lastnega zakona ne izvaja. Če se ta ne odloči, da bo stopila korak naprej v boju proti korupciji, mi pa bomo le predlagali ukrepe, ki se jih ne spoštuje, v slovenski družbi ne more biti napredka. Če si za vlado moteči element in te torej vidi kot problem, ne pa kot rešitev, ne moremo biti učinkoviti. Zato najbolj od vsega potrebujemo ustrezno raven politične kulture. Takšno, ki se bo zavedala pomena neodvisnih institucij, kot je Komisija, za krepitev pravne države in razvoj demokracije.
So torej na potezi zgolj drugi, Komisija ne more narediti nič?
Ne. Tudi Komisija ima svoje dolžnosti, in sicer, da deluje profesionalno tako znotraj kot navzven. Če nimamo kadrov in financ, je to objektivna težava. Če pa smo neučinkoviti zaradi notranjih nesoglasij, neustreznega kadrovanja in razprtij, potem to ni problem politike ali sodnih organov, ampak izključno naš problem. Tudi Komisija je v preteklosti storila napake – tudi v mojem mandatu, za kar prevzemam odgovornost – vendar ne v smislu napačnih strokovnih odločitev, pač pa neustreznega komuniciranja v javnosti v enem izmed odmevnejših primerov, kar je bila sicer posledica v preteklosti neurejenega ravnanja z dokumentarnim gradivom. Naša naloga je seveda tudi, da ves čas ozaveščamo na vseh ravneh družbe in poskušamo pomagati doseči želeno raven politične kulture.
Na kaj pa ste ponosni v svojem dosedanjem mandatu oz. kaj bi izpostavili kot dosežek?
Kot rečeno, da smo Komisijo spet postavili na noge. Velik napredek je bil že v preteklosti storjen na področju digitalizacije – npr. imamo portal Erar, ki predstavlja pomembno orodje za spremljanje denarnih tokov javnega sektorja, lobističnih stikov in drugega, precej pa smo na tem področju storili tudi mi, in še več bomo. S trenutno vlado smo tudi pridobili nujno potreben denar za kadre, kar je absoluten predpogoj za še večjo profesionalizacijo. Ohranjamo objektivnost pri obravnavi vseh, ne glede na politično pripadnost ali položaj – za vse imamo »iste vatle«. In seveda, imamo vizijo za naprej: z učinkovito preventivo in nadzorom bomo krepili pravno državo, odgovornost in preprečevanje korupcije. To je popotnica za dobre stvari v slovenski družbi.