Komisija za preprečevanje korupcije
Integriteta, odgovornost, transparentnost
Integriteta – vez med teorijo in prakso
Konec januarja objavljeni Indeks zaznave korupcije kaže, da je zaupanje javnosti v javni sektor v Sloveniji v primerjavi z ostalimi državami Evropske unije slabo. Rezultat je upravičen in pričakovan. Da bi bili pri nadzoru in spreminjanju najbolj problematičnih področij, ki botrujejo stanju v naši družbi, uspešni, se je treba tega lotiti sistemsko. Začeti je treba pri glavi. Komisija za preprečevanje korupcije ves čas poudarja, kako bistveno je vodenje z zgledom, kar pomeni, da mora biti vsako ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe zavezano transparentnosti in integriteti. Dokler slednja obstaja zgolj na papirju, je o zaupanju javnosti v javni sektor moč zgolj teoretizirati.
Zakaj je pri nas integriteta še vedno nadstandard in kaj je treba doseči, da bo tudi v Sloveniji, po vzoru severnih držav, postala standard, smo se pogovarjali s predsednikom Komisije za preprečevanje korupcije (Komisija) dr. Robertom Šumijem.
Intervju je del novičnika Komisije, ki vsak mesec obvešča o njenem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja njenega delovanja in pristojnosti. Na VESTniK se lahko prijavite tule.
dr. Robert Šumi, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije
Kaj je integriteta in zakaj je pomembna?
Integriteta je skladnost tega, kar govoriš in kar delaš, in še več, skladnost tega, v kar verjameš in o čemer razmišljaš. Vendar tega nihče razen tebe ne vidi in ne ve. Vidijo pa se tvoja dejanja. Če prenesemo to na zakon, je to uresničevanje nekih zakonskih norm, podzakonskih norm, sledenje tistemu, kar se od tebe pričakuje. Če gledamo na integriteto s sociološke in psihološke pozicije, so integriteta vrline, kot so poštenost, pravičnost, transparentnost, odgovornost in seveda moralnost. Vse skupaj tvori razumevanje integritete v najširšem pomenu. Rezultat integritete je zaupanje ljudi. To pa je ključ. Integriteta se zrcali v zaupanju. Če kršiš integriteto, če ni skladnosti med tem, kar govoriš in kar delaš, če zavajaš, manipuliraš, lažeš, potem ljudje izgubijo zaupanje vate. Če si funkcionar, ki nima zaupanja ljudi, in vodiš nek organ, predstavljaš neko institucijo, kakšna je potem podoba cele institucije?
Večkrat omenjate, da mora integriteta postati standard, da pa ima v Sloveniji še vedno status nadstandarda. Kako to mislite?
Pri nas imamo dobro napisane marsikatere predpise in, če bi temu sledili tudi v praksi, bi lahko rekli, da sledimo nekemu pričakovanemu ravnanju in da upoštevamo tisto, k čemer smo se zavezali s sprejetjem zakonskih in podzakonskih aktov ter drugih predpisov. Realno stanje pa je, da je razkorak med teorijo in tem, kako dejansko stvari potekajo v praksi, prevelik. Ta razkorak nas ločuje od najbolj razvitih držav, kjer je razkorak med teorijo in prakso, med tem, kar je prav in tem, kar je nekomu v partikularnem interesu, manjši. Ključna vrlina, ki ta razkorak zmanjšuje, če ji slediš, je integriteta.
Pri nas je integriteta še vedno pogosto zgolj predvolilni moment, ali dober PR, ali dober teoretični koncept, s katerim se vsi radi pohvalimo, v praksi pa ga ne živimo. Marsikdo se raje odloči za oportunizem kot načelnost.
Kaj v praksi to pomeni?
Če bi bila integriteta standard, bi se moral tisti, ki je na poziciji in od katerega se pričakuje visoka stopnja integritete, zoper njega pa je uveden nek postopek zaradi suma korupcije, kršitve integrite ali kakršnih koli drugih nesprejemljivih ravnanj, če ne že ob samem sumu pa gotovo takrat, ko je pravnomočno ugotovljena kršitev, sam umakniti s položaja. Pri nas tega ni. Še več, ko pri nas kršiš integriteto, celo pravnomočno dokazano, za to ne odgovarjaš. To pomeni, da integriteta v Sloveniji ni standard. Če pogledamo sosednjo Avstrijo, je bil že samo sum, da je bilo nekaj narobe, dovolj, da je lani visoki funkcionar odstopil. S tem je pomiril ljudi in jim dal vedet, da je država pomembnejša od njega. Tako je tudi v Nemčiji in Skandinaviji. In tam je integriteta standard.
Če bi obdobju primerno rekli, da je integritetna drža imunski sistem naroda, kako ocenjujete imunski sistem Slovenije?
Konec januarja je Transparency International objavil Indeks zaznave korupcije, ki je bil dobra priložnost, da uvidimo, da ni naključje, da smo, kjer smo. Tu smo z razlogom. Indeks nas sicer na lestvici uvršča v zgornjo polovico v primerjavi z državami celega sveta, v evropskem merilu pa se uvrščamo v spodnjo polovico držav, s katerimi se primerjamo. Z ozirom na to naš imunski sistem v kontekstu integritete ni najboljši. Ne razumemo je dovolj resno.
Kaj mislite s tem, da je ne jemljemo dovolj resno?
Ljudje ne terjamo odgovornosti od kršiteljev integritete in s tem dopuščamo, da je še vedno možno ravnati in postopati neintegritetno. Nizka stopnja integritete ali celo dokazana kršitev integritete, recimo funkcionarjev, in posledično izgubljeno zaupanje v celotne institucije in nadalje v celoten javni sektor povzroča ogromno škodo. Vse skupaj pa zelo slabo vpliva na pravno državo. Če jemljemo integriteto resno, kot vrednoto, se pričakuje, da ob dokazani kršitvi te vrednote človek, ki je posledično zaradi kršitve izgubil zaupanje ljudi, zapusti javno institucijo in ni več del njene zgodbe. Če pa tak človek ostane na svoji funkciji, izgubimo zaupanje v celo institucijo in tako pade ta segment pravne države. Posledično nižja stopnja integritete javne uprave slabo vpliva na imunski sistem države.
Ko ne verjameš več v sodstvo, ko ljudje ne verjamejo več v institucije, v samostojne, neodvisne državne organe, potem ta segment postane zelo šibak. Če te institucije funkcionirajo, kot bi morale, profesionalno, nepristransko, postane imunski sistem družbe močan in, če se zgodi neka anomalija, jo te institucije lahko ustrezno sprocesirajo.
Kakšno ceno plačamo zaradi slabega imunskega sistema?
Visoko. Tu so poleg nezaupanja še razočaranje, negativen pogled na prihodnost, predvsem pa ljudje ne verjamejo v javni sektor, ki je v prvi vrsti namenjen, da služi prav njim. Tisti, ki pa se trudijo delati v skladu z najvišjo stopnjo integritete, imajo posledično manjšo težo. Ker so označeni bolj kot posebnost, izjema in ne pravilo. Prav zato se, ko si v dvomu ali ko ti je dokazana kršitev integritete, umakneš in zaključiš svoje javno življenje, dokler sporne zadeve v zvezi s tabo niso končane. Ne vzameš za talca celotne institucije, v kateri opravljaš funkcijo.
Kakšne pristojnosti ima Komisija pri, reciva temu, popravljanju situacije, kakršna je pri nas?
Eno so nadzorstvene, eno pa preventivne. Ukrepi so dolgoročni in kratkoročni. Dolgoročni preventivni projekt, ki je zelo pomemben in ki smo ga s partnerji začeli v letu 2020, je Integriteta – skupni cilj generacij. V okviru učnih vsebin se otroci od majhni nog učijo o tem, kaj pomeni poštenost, pravičnost, integriteta, seveda na način, prilagojen starostnim skupinam. Po drugi strani projekt vključuje vse, ki so v prosveti. Od vzgojiteljev in učiteljev do direktorjev in ravnateljev, ki so tem otrokom za zgled. Ta projekt je ključen, če želimo v slovenski družbi čez generacijo ali dve imeti boljšo situacijo. Da ozavestimo pomen integritete, bo trajalo še kako generacijo. Ne gre čez noč. V Sloveniji smo šele na začetku ozaveščanja. Drug dolgoročen projekt je Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji, kjer pa je treba pokazat neko politično voljo. Obstoječa resolucija je zastarela in je treba začrtat nove korake, ampak brez podpore politike ne bo šlo.
Potem pa so tu kratkoročni ukrepi. Komisija ima lahko zelo učinkovit nadzor, naš proces lahko zelo dobro teče, naše ugotovitve so lahko potrjene na sodišču, ampak če se v praksi ne upoštevajo in če se ne zgodi nič, če ni posledic, odgovornosti tistih, ki jim je kršitev dokazana, zvodeni tudi ta naša učinkovitost. Mi obveščamo, izvajamo nadzor, identificiramo tveganja in podamo priporočila določenim institucijam. In ta priporočila bi bilo treba tudi upoštevati, ne pa da se jih ali preprosto ignorira ali pa upošteva zgolj nek delček. Drugo je vodenje z zgledom. Ves čas poudarjamo pomembnosti vodenja z zgledom, vendar Komisija sama brez sodelovanja z drugimi ne more biti učinkovita. Naši največji zavezniki so na eni strani mediji, na drugi strani pa institucije javnega sektorja in nazadnje vsak posameznik.
Kaj lahko torej naredi vsak od nas, če oziroma ko zaznamo kršitev integritete?
Najmanj, kar je, da na to opozorimo, da povemo, da se s tem ne strinjamo, da ne ignoriramo, da ne gledamo stran. To je povezano z družbeno odgovornostjo. Treba je ukrepati, naredit določene korake, ne čakati, da bodo ukrepali ostali, ampak treba je bit aktiven. In ko bomo aktivni, ko se bomo o tem pogovarjali, ko bomo zahtevali od tistih, ki nas vodijo ali ki so na funkcijah, da predstavljajo zgled, takrat se bo ustvarila vsa ta sinergija, ki je v Sloveniji nimamo.
Ali so pri nas kršitve integritete ustrezno sankcionirane?
Ne, absolutno ne. Pri nas, recimo, je tudi laž s sodno odločbo potrjena kot kršitev integritete. Torej nekdo, ki je na funkciji, si ne more privoščit laganja ljudem. Pa si. In največja kazen za nekoga, ki je na položaju, je ta, da se mora z njega umaknit. In ko se nič ne zgodi, kljub temu, da je kršitev integritete dokazana, in to osebo ljudje celo ponovno postavijo nazaj na politični piedestal, se vprašamo, v kakšni družbi si sploh želimo živeti.
Ko že govoriva o lažeh ... Supervolilnemu letu primerno je najbrž vprašanje, koliko sprejemljive so laži v predvolilnih obljubah?
Tu je treba ločit želje v programih, ki jih kasneje iz tega ali onega razloga ni možno uresničit, kar se praviloma plača z izgubo glasov na naslednjih volitvah, in na drugi strani, ko gre nekdo že na volitve s pretvezo, z nekim programom, za katerega točno ve, da je manipulacija za pridobivanje glasov. Vendar je slednjo treba prepoznati in dokazati. Velika razlika je, ali je bil izvorni namen pravi, torej pristen, ali nepristen. Volilni program je lahko tudi zgolj idealističen. Tudi integriteta je ideal, ljudje pa smo ljudje in imamo napake.
Dolžnost vsakega, ki je moralno zrel, pa je, da se temu idealu na najboljši možni način približuje. In višje ko si na družbeni lestvici, na položaju, toliko bolj moraš stremeti k temu, ker s tem daješ izgled. Dober zgled, če imaš visoko stopnjo integritete, ali slab zgled, če je nimaš. Laganje je dokaz moralne nedozorelosti in človek, ki je moralno nedozorel, ne more imeti visoke stopnje integritete.
Na kaj pa vseeno moramo biti pozorni tako volivci kot ostali, ki so kakor koli del predvolilnega mozaika, da bi celoten proces potekal v integritetnem duhu?
Če želimo biti družba z višjo stopnjo integritete in biti bolj zadovoljni, kar se tiče poštenosti, pravičnosti in vseh drugih vrednot, ki jih radi izpostavimo kot pomembne, potem moramo biti tudi izbirčni pri tem, da obkrožimo kandidata, ki po našem prepričanju pooseblja te vrednote. Če podpreš nekoga, ki je dokazano ravnal nasprotno od pričakovanega, samo zato, ker ti je na primer bliže njegova politična opcija, ne moreš pričakovati, da se bo stanje v državi spremenilo. Predvolilni čas bo v bistvu preizkušnja za obe strani. Tako za kandidate na volitvah kot za volivce.
Torej imamo tudi volivci enkratno priložnost, da prispevamo k zmanjšanju prej omenjenega razkoraka med teorijo in prakso ...
Absolutno. Kar je pomembno glede razkoraka med teorijo in prakso: Teorija in praksa brez razkoraka, na isti točki skupaj, to je ideal. To pomeni, da ni nobenega kaznivega dejanja, nobenega prekrška, nobene laži. Ko se zgodi razkorak med njima, nastane razpoka, prepad. In ta prepad je na severu in zahodu manjši. Ga sicer zaznavajo, ampak nanj odreagirajo. Ljudje hočejo odgovornost in ljudje, ki naredijo napako, ker jih je zavedla skušnjava, ker so pač samo ljudje, sami vedo, da se morajo umaknit, ker družba ne sprejema takšnega ravnanja. Pri nas je ta razkorak precej večji. Kaj torej lahko ta razkorak, prepad zmanjša? Integriteta. Včasih – ponekod pa še danes – je bilo sredstvo za manjšanje tega razkoraka tudi strah. Mi pa nismo v času in prostoru, kjer bi želeli, da se prav ravna iz strahu, ampak želimo, da ljudje zorijo, se razvijajo. Razkorak lahko zapolnimo s tem, da kot družba ozavestimo, kaj pomeni integriteta, in da smo bolj zahtevni do tistih, ki jo kršijo.