Ljubljana, 18. november 2019 – Komisija za preprečevanje korupcije v poročilu o delu na področju lobiranja za leto 2018 ugotavlja, da zakonske določbe o lobiranju v praksi tudi po osmih letih od uveljavitve zakonodajnega okvira še vedno niso zaživele v zadostni meri. Tako »sivo polje« nenadzorovanega lobiranja ostaja izrazito veliko.
Komisija za preprečevanje korupcije (komisija) je v letu 2018 prejela 1276 zapisov o lobističnih stikih, iz katerih izhaja skupaj 4353 lobističnih stikov. Število zapisov se je glede na predhodno leto nekoliko zmanjšalo (komisija je leta 2017 prejela 1379 zapisov), število prijavljenih stikov pa precej povečalo (leta 2017 jih je bilo 3061).
A komisija je v kar 1971 primerih naknadno ugotovila, da ne gre za lobiranje, kot ga opredeljuje Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Lobiranci so torej poročali komisiji, kljub temu da tega niso bili dolžni storiti. Komisija tako ugotavlja, da lobiranci na eni strani poročajo o stikih, ko ne gre za lobiranje – na primer o stikih z drugimi funkcionarji ali javnimi uslužbenci (stikih v razmerju javni sektor – javni sektor). Hkrati pa zaznava, da javni uslužbenci in funkcionarji določenih stikov, ki imajo vse znake lobističnih stikov, ne dojemajo kot lobiranje in o njih ne poročajo. Tako glede na število postopkov sprejemanja zakonodaje v letu 2018 komisija ocenjuje, da število prejetih zapisov o lobističnih stikih ne odraža dejanskega stanja. Le v enem odstotku lobističnih stikov, ki so izpolnjevali vse elemente lobiranja, so lobirali registrirani lobisti, kar pomeni, da je poklic lobista v Sloveniji še vedno nerazvit.
Posebej zaskrbljujoče je še vedno lobiranje na lokalni ravni. V letu 2018 je komisija prejela le tri zapise o lobističnem stiku ene občine (v letu 2017 je prav tako poročala zgolj ena občina), kar ob upoštevanju dejstva, da organi lokalne samouprave odločajo o vrsti zadev, ki so še kako izpostavljene različnim vplivom in poskusom uveljavljanja posamičnih socialnih, ekonomskih, finančnih in drugih interesov na nejaven način, prej kaže na nepoznavanje ali celo ignoranco zakonskih obveznosti kot na odsotnost lobističnih stikov na lokalni ravni. Nerazumno nizko je tudi poročanje o lobističnih stikih s strani določenih ministrstev in drugih nosilcev javnih pooblastil. Komisija je z namenom ozaveščanja kar se da širokega kroga potencialnih lobirancev tudi lani izvedla več usposabljan, med drugim tudi na lokalni ravni, a udeležba na teh je bila vse prej kot zadovoljiva.
Komisija na podlagi prijav ali novinarskih vprašanj vedno preveri oziroma obravnava sume lobističnih stikov, ki niso bili prijavljeni oziroma o katerih lobiranci niso poročali. V kolikor so podani znaki prekrškov iz kazenskih določb ZIntPK, lahko komisija izreče prekrškovne in upravne sankcije. Lani je izrekla šest opozoril lobistom oziroma lobirancem ter vodila 16 prekrškovnih zadev. Komisija si bo tudi v prihodnje prizadevala za krepitev transparentnosti lobiranja, dvig ravni ozaveščenosti na področju lobiranja ter učinkovito uveljavljanje in spremljanje izvajanja določb ZIntPK, ki se nanašajo na lobiranje.
Poročilo o delu na področju lobiranja za leto 2018 je dostopno v priponki.
KOMISIJA ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE