Ljubljana, 29. januarja 2019 – Nevladna organizacija Transparency International je danes objavila indeks zaznave korupcije za leto 2018 (CPI), ki odraža zaznavo stopnje korupcije v javnem sektorju na nacionalni ravni. Slovenija v zadnjih štirih letih ohranja svoj položaj na lestvici, saj je v letu 2018 osvojila 60 točk oziroma 36. mesto, kar pa še vedno pomeni, da je Slovenija precej pod evropskim povprečjem, ki znaša 65 točk. Komisija meni, da temu botruje neprimeren odziv oziroma pogosto celo odsotnost odziva odločevalcev, ko pristojni organi ugotovijo korupcijo. Za napredek na lestvici indeksa zaznave korupcije je po njenem mnenju potrebna tudi učinkovita zakonska ureditev področja preprečevanja korupcije v državi.
Slovenija je z letošnjimi 60 točkami in 36. mestom na lestvici CPI dosegla primerljiv rezultat z zadnjimi tremi leti, ko je za leto 2017 z 61 točkami dosegla 34. mesto, za leto 2016 prav tako z 61 točkami 31. mesto in za leto 2015 s 60 točkami 34. mesto. S tem se Slovenija tudi na zadnji lestvici CPI v skupini držav Zahodne Evrope in EU še vedno nahaja v spodnji polovici oziroma na 18. mestu med 31 državami. Obenem velja poudariti, da se niti vodilne države na lestvici CPI ne uspejo približati najvišji oceni 100 točk oziroma ostajajo v rangu 80 – 90 točk, z za leto 2018 najvišje ocenjeno Dansko pri 88 točkah.
Komisije letošnja uvrstitev Slovenije ne preseneča, saj ocenjuje, da je razpoloženje v državi na področju preprečevanja in boja proti korupciji jasno zaznati že na osnovi neprimernih odzivov odločevalcev na ugotovljene primere korupcije, medtem ko komisija pristojnosti za konkretno ukrepanje nima. Tako niti v nebo vpijoči primeri, kot je na primer TEŠ 6, niso deležni reakcije izvršilne in zakonodajne veje oblasti, ki bi odražala načelo ničelne stopnje tolerance do korupcije. Glede na težo dejanj je reakcija pogosto skorajda zanemarljiva, opozorila pa ne zaležejo.
Poleg tega komisija ponovno izpostavlja, da na problematičen odnos do korupcije na nacionalni ravni kaže tudi dolgotrajen in neprepričljiv proces sprejemanja kodeksa etike slovenskih poslancev. Tako tudi najvišji predstavniki zakonodajne veje oblasti, ki naj bi služili za vzor, svoj kodeks etike kljub vztrajnim prizadevanjem komisije oblikujejo že vse predolgo, rezultatov pa ni. In prav zaradi pogosto nekritičnega ali premalo kritičnega odnosa do korupcije v Sloveniji komisija v okviru svoje preventivne dejavnosti redno naslavlja tudi najmlajše, saj je s spremembo percepcije in gradnjo bolj etične in integritetne družbe, kjer za korupcijo ni prostora, potrebno začeti pri gradnikih naše prihodnosti.
Komisija je soočena tudi z neprestanimi preprekami v prizadevanjih, da bi se področje preprečevanja in boja proti korupciji uredilo celostno in učinkovito na zakonski ravni. Ocenjuje, da lepotni popravki, ki bi jih lahko omogočil trenutni proces novelacije njenega krovnega Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ne zadoščajo, saj bi bil za ureditev področja, ki bi dejansko omogočala reševanje problema korupcije v državi, potreben nov zakon. Po mnenju komisije njena prizadevanja ne morejo obroditi bistvenih sadov, če ni deležna podpore na sistemski ravni, kjer pa bi moralo strokovno mnenje komisije predstavljati glavno smernico za urejanje področja preprečevanja in boja proti korupciji v Sloveniji.
Tako komisija CPI razume kot še enega od pokazateljev oziroma celo pozivov, da je na področju korupcije v Sloveniji potreben sistemski premik, tudi v glavah posameznikov, ki zasedajo pozicije moči, saj ima država glede na evropsko povprečje na voljo še precej manevrskega prostora. Takšen premik pa se zdi ob večletnem stopicanju Slovenije na bolj ali manj istem mestu na lestvici CPI skorajda nedosegljiv.