Ljubljana, 1. septembra 2017 – Ker je bilo sporočilo za javnost z naslovom »Sprejemanje zakonov pod krinko«, ki ga je komisija objavila 7. avgusta 2017, s strani Ministrstva za okolje in prostor sprejeto z veliko mero kritike, ki po mnenju komisije v pretežni meri ni bila upravičena, komisija meni, da tematika potrebuje več pozornosti in želi dodatno pojasniti, kakšna so njena pričakovanja glede postopkov oblikovanja slovenske zakonodajne, ki bi ji omogočala opravljanje zakonskih dolžnosti v želji po oblikovanju kakovostnih zakonskih podlag, v katerih ne bi bilo zaznati korupcijskih tveganj.
Komisija je v omenjenem sporočilu za javnost tudi na primeru sprejemanja predloga Zakona o varstvu okolja ponovno opozorila na sistemski problem vezan na pripravo predlogov predpisov na ravni ministrstev oziroma vlade, ki ne izpolnjujejo minimalnih zahtev v skladu s Poslovnikom Vlade RS, kar posledično ne omogoča priprave kakovostnih pravnih predpisov. Komisija tako že dolgo neuspešno opozarja na problem nevključevanja zainteresirane javnosti, nevključevanja državnih organov, na katere se predlogi predpisov nanašajo oziroma jih neposredno zadevajo, na krajšanje trajanja javnih razprav, objavo gradiva v poletnem času, ko se pričakuje manjši odziv zainteresirane javnosti, različne prakse ministrstev glede vsebine objavljenega gradiva za javno razpravo in še bi lahko naštevali.
Ker je komisija pristojna za presojo predlogov zakonov ter ostalih predpisov pred njihovo obravnavo na vladi zaradi ocene usklajenosti določb predlogov zakonov ter ostalih predpisov z zakoni in predpisi, ki urejajo področje preprečevanja korupcije ter preprečevanja in odpravljanja nasprotja interesov (15. alineja prvega odstavka 12. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ZIntPK), kar dejansko pomeni, da presoja, ali določen predlog zakona vsebuje rešitve, ki bi bile v nasprotju s ciljem, namenom in instituti ZIntPK, mora, da bi svojo zakonsko nalogo izpolnila, takšne predloge zakonov tudi prejeti. V omenjeni alineji se nahaja dikcija, ki vsebuje besedo »lahko«, interpretacija pomena alineje pa je pogosto napačna. Komisija pojasnjuje, da beseda »lahko« v konkretnem primeru pomeni, da je komisija pri odločitvi, ali bo podala mnenje na določen predlog predpisa, neodvisna in ni vezana na prošnjo pripravljavca gradiva za posredovanje mnenja. Seveda pa v primeru ocene, da prihaja do neskladnosti med predlogom predpisa in zakonom oziroma predpisi, ki urejajo področje preprečevanja korupcije ter preprečevanja in odpravljanja nasprotja interesov, komisija mora podati mnenje, kar predstavlja njeno zakonsko dolžnost.
Pri tej zakonsko določeni nalogi komisije gre za preventivni mehanizem (tako imenovan »corruption proofing« ali »anti-corruption screening«), ki je v protikorupcijski doktrini že dobro razvit in katerega namen je pregledati tako obliko kot tudi vsebino predloga predpisa ali že sprejetega predpisa, z namenom zaznati ter zmanjšati tveganja za korupcijo, ki jih predlog predpisa oziroma predpis ustvarja. Komisija namreč pri pregledu predlogov predpisov identificira korupcijska tveganja, ki so vključena v predloge predpisov in s tem posredno prispeva tudi k preprečevanju sistemske korupcije, ki ima svoje izhodišče lahko v zakonodaji.
Komisija bi pričakovala, da si bodo državni organi in ministrstva kot predlagatelji vladnih gradiv v stremljenju k transparentnemu delovanju države prizadevali za čimprejšnjo vključitev komisije v postopek priprave gradiv, kar pomeni vključitev v pripravljalno fazo zakonodajnega postopka, ko je dejanske spremembe predlogov predpisov lažje doseči, in ne šele v fazi javne razprave, ko učinkovito delo komisije ni več mogoče. Tovrstna pravočasnost komisiji lahko omogoči tudi spremljanje samega procesa priprave gradiva (vnos morebitnih rešitev na predlog uradnih oseb ministrstva ali zunanjih akterjev), kar se močno prepleta z njeno drugo zakonsko pristojnostjo, z nadzorom nad dejavnostjo lobiranja oziroma nad morebitnimi nedovoljenimi vplivi v procesu priprave predlogov predpisov.