Ljubljana, 7. avgusta 2017 – Komisija je v medijih zaznala, da je v postopku javne obravnave še en pomemben zakon, ki ji ni bil poslan v pregled, da bi ocenila morebitna korupcijska tveganja, Zakon o varstvu okolja (ZVO). S tem ponovno ni bila izpolnjena zakonska dolžnost, saj bi komisija tudi po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije morala imeti možnost, da poda mnenje o usklajenosti določb predloga zakona z zakoni in predpisi, ki urejajo področje preprečevanja korupcije in preprečevanja in odpravljanja nasprotja interesov, še pred obravnavo predloga zakona na vladi.
Tovrstna dejavnost komisije predstavlja eno od njenih poglavitnih preventivnih dejavnosti (pripombe komisije najdete tu) in še posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je v zadnjem obdobju komisija deležna ignorance v okviru zakonodajnih postopkov predvsem v primeru zakonov, kjer po njenem mnenju obstaja večja verjetnost korupcijski tveganj, kot na primer v primeru Zakona o drugem tiru oziroma Predloga Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z izvedbo investicije v izgradnjo drugega tira železniške proge na odseku Divača-Koper ter Zakona o demografskem rezervnem skladu. V primeru Zakona o demografskem rezervnem skladu dodatno preseneča dejstvo, da komisija s predlogom zakona ni bila seznanjena, čeprav je predvidena celo kot prekrškovni organ. Ob zaznanem trendu komisija opozarja, da tovrstno izogibanje njenemu pravočasnemu posredovanju pomeni tudi večjo možnost za legalizacijo znatnih korupcijskih tveganj v slovenski zakonodaji in pripomore k oblikovanju problematičnih zakonskih podlag.
Komisija se s svojim pozivom k omogočanju izpolnjevanja njenih zakonskih dolžnosti v smislu ocene korupcijskih tveganj v zakonodajnih postopkih pridružuje tudi h kritiki, ki so jo glede zakonodajnega postopka vezanega na ZVO podale nevladne organizacije. Komisija se strinja, da izvedba javne razprave v poletnih mesecih ne omogoča transparentne in vključujoče obravnave, ki bi jo bilo pričakovati še posebej po letih priprav tovrstnega krovnega zakona. Poleg tega komisija opozarja tudi na dolžino javne razprave, ki mora biti dovolj dolga, da omogoči sodelovanje zainteresiranih deležnikov, kar bi moralo veljati še posebej v primeru pomembnejših zakonov. Dejstva pa so žal drugačna, saj je bil na primer Zakon o spodbujanju investicij nedavno deležen le kratke javne razprave, ki je potekala med 22. junijem in 31. julijem letos, torej prav tako tekom poletja, pri tem pa lahko dodamo, da tudi tega zakona komisija ni prejela v obravnavo.
Komisija meni, da izvedbo javne obravnave predloga zakona tekom poletja in krajšanje postopkov javne obravnave lahko razumemo kot približek po njenem mnenju pogosto neupravičeno razširjenemu pristopu sprejemanja zakonov po nujnem postopku, na kar je komisija že opozarjala.