Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK) je bila s strani Civilne družbe za pravično Slovenijo in stranke NSi pozvana, da razišče ozadje imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper, pomembnega podjetja v večinski lasti države.
Primer Gašparja Gašparja Mišiča ni eksces, je simptom določenega stanja. Stanja, v katerem je sistemska in politična korupcija – kot posledica sprege političnih ter drugih ozkih interesnih skupin in elit pri upravljanju velikega dela slovenskega gospodarskega in finančnega sistema – ključno prispevala k moralnemu in gospodarskemu propadu Slovenije, k poglabljanju nezaupanja ljudi v institucije pravne države in demokracijo ter k blokadi gospodarskega razvoja države.
Področje upravljanja družb v večinski lasti države (in na lokalnem nivoju občin) je v slovenski politični realnosti in ob relativno nizki kulturi korporativnega upravljanja izpostavljeno izrazitim tveganjem s področja sistemske in politične korupcije ter nasprotja interesov. Uveljavljanje osebne, moralne, politične, odškodninske ali kazenske odgovornosti za ravnanja in opustitve, povezane z upravljanjem omenjenih družb, je skozi celotno zgodovino samostojne države skoraj ničelno.
Danes v finančnem in gospodarskem krču ne gre več za politični preužitek na škodo javnega interesa, v mnogih primerih gre za preživetje. Zato je »prerivanje okoli tega korita« tudi bolj očitno in bolj brutalno. Metodologija je enaka, le igralci na vrhu se občasno spreminjajo; skoraj brez izjeme so jo in jo še danes uporabljajo v vseh političnih spektrih.
Na vse to KPK – poleg dela stroke – že dalj časa argumentirano in glasno opozarja, tudi s poročili in pismi vladam ter državnemu zboru. A do vsebinske razprave o rešitvah še nikoli ni prišlo. Od ustanovitve in pozneje razgradnje Agencije za upravljanje kapitalskih naložb, ki je sicer nesporno imela svoje pomanjkljivosti, ni ne prejšnja ne sedanja vlada storila ali dokončala nobenega dejanskega koraka, ki bi vzpostavil normativni in institucionalni okvir obvladovanja tveganj upravljanja s kapitalskimi naložbami države, ki so danes že splošno znana.
KPK lahko ob zadnjih dogodkih zapiše le: politično kadrovanje v Sloveniji ni kaznivo dejanje, je odraz sistemske in politične korupcije ter izraz nizke stopnje politične in korporacijske kulture, ne pa tudi korupcija v ožjem pomenu besede, kot jo opredeljuje Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Tak, vsem na očeh – očitno neustrezen in nezadosten – je regulatorni ter institucionalni okvir delovanja v Sloveniji in velika večina levih ter desnih vlad v zadnjih dvajsetih letih ni pokazala bodisi znanja, bodisi pripravljenosti, bodisi sposobnosti oziroma moči, da bi to spremenila. Ne glede na pozive KPK, policiji ali sodstvu, bi bil čas, da se politika na eni in na drugi strani zave, da tega v trenutnem pravnem okolju ne morejo spremeniti nadzorni organi sami.
KPK zato pričakuje, da se bodo nosilci politične oblasti – če so njihovi skoraj soglasni odzivi na neprimernost take prakse vsaj malce iskreni – zavedali svoje zaskrbljujoče nemoči in nezmožnosti preprečiti takšne politično-korporativne kadrovske prakse. In da v okviru svojih pristojnosti in odgovornosti končno vzpostavijo pravni ter institucionalni okvir, ki bo takšne nesprejemljive kadrovske prakse dejansko onemogočil in, kar je še pomembnejše, vzbudil prepotrebno zaupanje v njihovo kredibilnost ter sploh zmožnost/sposobnost učinkovitega upravljanja javnih zadev, vključno z zagotavljanjem gospodarskih koristi Republike Slovenije.
KPK zato ponovno poziva nosilce oblasti, da prevzamejo odgovornost in dolžnost, povezano z vzpostavljanjem ustreznega kontrolnega okvirja učinkovitega in transparentnega upravljanja državnega premoženja, in povedo, kdaj ter kaj bodo storili, da se bodo stvari izboljšale, da se samoomejijo in izkažejo dovolj zrelosti, odgovornosti in moči, da preprečijo spopade omrežij in prevlado klientelističnih ter ozkih zasebnih interesov nad javnim interesom.