Komisija za preprečevanje korupcije podaja odziv na nekatera vprašanja, ki so se zastavila po včerajšnji objavi Zaključnega poročila nadzora nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank.
1. Očitek, da se zavezanci niso imeli možnosti izjasniti o očitkih in ugotovitvah komisije, ne drži. Komisija je svoj postopek vodila v skladu z ZIntPK in poslovnikom, ki sta veljavna predpisa, objavljena v Uradnem listu RS. V postopku so bile zavezancem dane vse pravice, ki jim gredo po ustavi in zakonu. Med drugim sta bila opozorjena na privilegij zoper samoobtožbo, na pravico do pravne pomoči; pojasnjeno jima je bilo tudi, da je skladno z zakonom javni funkcionar tisti, ki je dolžan pristojnemu organu – komisiji – celovito, razumljivo in prepričljivo pojasniti izvor premoženja in druge okoliščine, povezane z njim. Vse omenjeno je dokumentirano s tonskimi posnetki, katerih izvirnik hrani komisija, kopija pa je bila izročena tudi zavezancema. Komisija je obema zavezancema dala možnost, da se v postopku izjasnita o odprtih vprašanjih in očitkih. To sta storila pisno in ustno, vendar nepopolno, necelovito, nerazumljivo.
2. Komisija ugotavlja, da nekatere izjave zavezancev Zorana Jankovića in predvsem Janeza Janše po objavi poročila implicirajo očitek zlorabe zakona, pristojnosti in dolžnosti komisije. Če zavezanca menita, da je tako, komisija pričakuje, da bosta v skladu z veljavnimi predpisi uporabila ustrezna pravna sredstva zoper komisijo, ne pa do sedaj slišane insinuacije, osebne diskreditacije in žaljive obdolžitve neodvisnega državnega organa ter njegovih predstavnikov. Komisija bo ne glede na poskuse diskreditacije in manipulacije s podatki in ugotovitvami iz poročila spoštovala veljavni pravni red, človeško dostojanstvo obeh zavezancev, njune osebne podatke in se na te neutemeljene in neupravičene izjave ne bo odzivala – oziroma jih razčiščevala prek medijev. Komisija zaradi varstva osebnih podatkov in drugih zavezujočih predpisov celotne dokumentacije zato ne more in ne bo objavila, osebne podatke, ki se nanašajo na zavezanca, pa lahko, če to želita, slednja objavita sama.
3. Kot je komisija pojasnila že v svojem poročilu, so bile med nadzornim postopkom ugotovljene določene kršitve iz pristojnosti drugih organov oziroma zaznani sumi posameznih kaznivih dejanj. V tem delu se pričakuje nadaljnji postopek za to pristojnih organov skladno z zakonom. Komisija pa je tisti organ, ki je v državi pristojen in ustanovljen za nadzor nad premoženjskim stanjem javnih funkcionarjev, za uveljavljanje ZIntPK in ugotavljanje kršitev. Te je komisija v konkretnem primeru ugotovila, njena ugotovitev pa je dokončna. Kršitev ZIntPK ne more in ne bo preverjala policija, DURS ali tožilstvo. Kršitve ZIntPK namreč niso kazniva dejanja ali kršitve davčnih predpisov. Poročilo torej vsebuje ugotovitve o kršitvah ZIntPK in vsako sklicevanje na kazenske postopke, pravnomočne sodne odločitve in domnevo nedolžnosti v tem primeru pomeni zavestno manipulacijo in usmerjanje pozornosti oziroma vzbujanje vtisa, da odločitev in ugotovitve komisije še niso dokončne. Zavezanca pa imata – kot vsak državljan – možnost zoper komisijo sprožiti sodne postopke, v katerih pa bo seveda na razpolago in uporabljeno vse pridobljeno gradivo.
4. Glede metodologije se v tem se komisija odziva zgolj na večkrat ponovljene očitke o uporabi podatkov GURS pri ocenjevanju vrednosti nepremičnine. Gre za s strani zavezanca neresničen in za javnost zavajajoč podatek. Že iz samega poročila komisije je razvidno, da je bil to zgolj eden od elementov ocenjevanja vrednosti nepremičnine, kot tudi, da je komisija ugotovila in vrednotila vrsto drugih okoliščin v povezavi s poslom (predhodno nakazilo denarja na račun zavezanca, tveganja nasprotja interesov ipd.) Nenazadnje je komisija pridobila podatke tudi od DURS, ki je v obdobju prodaje na tem območju ocenjevala vrednost po velikosti in vrsti rabe primerljivih zemljišč na manj kot 12.000 evrov, torej še manj kot GURS.
Dolžnost prijave spremembe premoženjskega stanja je jasna in uzakonjena že od leta 2004. Zavezanci so vsako leto dolžni komisiji sporočiti spremembe v svojem premoženjskem stanju. V vseh osmih letih veljavnosti protikorupcijske zakonodaje je ta od zavezancev vedno zahtevala, da letno sporočajo spremembe denarnih sredstev pri bankah. To pomeni, da ko zavezanec na tekoči račun prejema velika denarna nakazila (tudi več sto tisoč evrov), je dolžan v skladu z zakonom te spremembe sporočiti komisiji enkrat letno (po ZIntPK za preteklo leto, po ZPKor pa vse spremembe, nastale do trenutka prejema dohodninske odločbe za preteklo leto). Glede vprašanja, ali se struktura premoženja zavezanca spreminja, če ima odprto terjatev, ali pa dobiva denar na transakcijski račun, pa komisija odgovarja zgolj, da je ta razlika po oceni komisije jasna vsakemu povprečno razumnemu človeku. Zato komisija ne dvomi, da se zavezanec Zoran Janković zaveda in pozna kvalitativno ter vsebinsko razliko med terjatvijo (dolgom) na eni strani in njenim poplačilom, ki privede do realne spremembe v premoženju, na drugi strani. Nenazadnje je ta razlika bistvo kreditnega krča in težav slovenskega bančnega sistema. Banke imajo odprtih veliko terjatev, ki jih ne dobijo poplačanih. Terjatev pomeni, da je »denar–vračilo« samo potencialna možnost v prihodnosti. Bilance slovenskih bank bi bile danes povsem neproblematične, če bi se tudi neplačane terjatve štele za realno premoženje. Zoran Janković bi komisiji moral redno, letno sporočati spremembe denarnih sredstev pri bankah, saj je šlo za višino sprememb, ki presegajo zakonsko mejo. Enako bi moral spremembe v premoženjskem stanju sporočati Ivan Janez Janša. Oba sta večkrat kršila zakonske obveznosti.
5. Komisija potrjuje, da je pred objavo poročila z njegovimi ugotovitvami seznanila predsednika republike in predsednika državnega zbora. In sicer zaradi njunega ustavno-pravnega položaja in kot izraz odgovornosti in zavedanja o teži ugotovitev poročila za slovenski prostor. Omenjena najvišja predstavnika slovenske oblasti sta bila iz predhodno navedenega razloga seznanjena s sprejetim/dokončnim poročilom po predhodni skrbni presoji in odločitvi celotnega senata komisije, in sicer zgolj o ključnih ugotovitvah ter o dejstvu, da bo poročilo v nekaj urah objavljeno v javnosti in poročila nista dobila v fizični obliki.